Niti pomisliti si ne upam, kako bi izvajalsko zahtevna predloga delovala s povprečnim dirigentom. Na srečo pa je bila v rokah Francesca Rose; s širokim razgledom ji je zagotovil neprekinjen muzikalni stržen (od skrbnega pretoka razdrobljenih ansambelskih epizod do dramatičnih zvočnih markacij in vzneseno razpetih viškov), vselej ob naelektreni pripovednosti orkestra, katerega pohvalna zvočna samozavest pa je tu in tam preveč prekrivala vokal. Vlogo Minnie, izziv sopranske trpežnosti, je usvojila Rebeka Lokar z veliko nosilnostjo in okusom v petju in parlandih: bila je dramatično prebojna, a tudi spevno topla v mehkejših frazah, izžarevala ljubezensko željo in obenem avtoriteto ženske sredi sveta moških. Na visokodramski poti, na katero je stopila Lokarjeva, zaželimo mladi pevki – sicer pravi operni osebnosti – veliko previdnega samoopazovanja. Nekoliko manj prožnosti je premogel Renzo Zulian (Johnson), ki se je osredotočil na metalno moč bolj razvrščeno pripravljenih kakor izživetih pevskih gradacij. Izjemen obet je bila kreacija Ranceove vloge: Jure Počkaj je odrsko markanten baritonist prvorazredne teksture, čakajo pa ga dodelave za dosledno tonsko smernost (od prvega do zadnjega trenutka nastopa). Opazneje sta nastopila še Martin Sušnik in Darko Vidic, številne manjše vloge pa so bile glasovno realizirane z raznoliko kakovostjo. Odrsko je Puccinijev operni vestern interpretativno ozek, primeren zlasti za skrajna pristopa (bodisi radikalno metaforiko bodisi zvesti realizem). Pier Francesco Maestrini je ubral hibridno pot, skladno z zanj značilnim blago igrivim, a tokrat neproduktivnim odmikom: zlatokopsko sierro je prestavil v mafijsko klasično dobo, vendar ni te izbire povezal niti z nekaterimi sicer motnimi primadonskimi povečavami naslovne junakinje niti s »prospektom« njenega gorskega prebivališča. Znal pa je razgibati nastopajoče (med drugim je odlično obvladal problematično žanrsko nanizanko prvega dejanja), zato je predstava skoraj brez sledu operne togosti (delna izjema je ljubezensko petje v dvoje).
Deklica z zahoda je v slovenskih opernih okvirih najbrž že drznost; in vendar v zakladnici zgodnjega dvajsetega stoletja ne manjka del, ki so veliko vrednejša. Ob izteku sezone se zdi »Puccini z dodatkom modernizma« pomenljiv odsev programskega dosega umetniškega vodje, ki ostaja tudi ob svojih pogumnejših potezah — (taktično?) polpogumen.