Popularno literarno delo v dramatizaciji Eve Mahkovic avtor koncepta in režiser Matjaž Berger tako postavlja v osredotočanju na pojem Dvojega, kar se najprej manifestira na ravni uprizoritvenega prostora. Prizorišče je v scenografiji Marka Japlja namreč razdeljeno na dva dela, oba oblikovana z atributi geografske provenience avtorice oziroma umestitve romana: površina na strani A je zelenica, na strani B pa bazen, kjer mestoma tudi dežuje. Takšna zasnova gledalcu daje položaj pogleda na le eno od dveh različnih igralnih površin, a se tik pred koncem, pred eksplicitno, torej tekstovno vpeljavo Badioujeve koncepcije Dvojega, ko občinstvo izmenja položaja, gledalec vendarle sooči tudi z drugo igralno površino.
Razdeljenost uprizoritvenega prostora tako zakriva del dogajanja, a temu gledalec vseeno sledi; spremlja ga denimo na ravni slušnega zaznavanja. Zdi se, da se specifičen način umeščanja gledalca posebej izrazito izkaže na tistih posameznih mestih, ki plastijo dogajanje, ko iz ozadja oziroma druge strani pripuščajo določene drobce pogovorov oziroma pripovedi – roman namreč doživljamo tako skozi (ključne) osebe kot skozi pripovedovalca ženskega in moškega spola; s takšnim omogočanjem zaznave drugih glasov/mnenj/komentarjev pa se hkrati odpira možnost za vnos razlike, na osnovi katere segmenti šele lahko tvorijo celoto zgodbe.
Elisabeth (Maruša Majer) in Darcyja (Joseph Nzobandora - Jose), nosilca temeljne zmote v videnju drugega, njegove prevzetnosti na eni in njene pristranosti na drugi strani, ter preostale osebe uprizoritev podaja in jih v njihovem nenehnem prihajanju in odhajanju medsebojno razlikuje z nekaterimi poudarki. Tako je na primer razdražljivost gospe Bennet v interpretaciji Petre Govc prikazana z neustavljivo nemirnim gibanjem rok, medtem ko ravnodušni odzivi Janeza Hočevarja - Rifleta kot gospoda Benneta z drobnimi ironičnimi podtoni vnašajo humor. Značajske poteze navsezadnje bolj razlikujejo od tistih v kostumografiji Alana Hranitelja, ki jih oblikujejo barve in posamezni detajli, sicer pa osebe združuje v obuvalu, primernem za pogoste prehode čez površino bazena.
S prehajanjem med površinami daje torej uprizoritev vtis neprekinjenega gibanja, ki ga estetizirajo projekcije videomateriala in določeni koreografski prijemi. A medtem ko gre mestoma za, denimo, (gibalno) približevanje dobi romana in s tem obravnavanemu družbenemu okviru, se vložki tekmovalnega plesnega para kažejo predvsem kot polnilo brez dodane pomenske vrednosti. Pravzaprav se zdi, kot bi želel Berger ohraniti določene značilne režijske vnose, a bi v tovrstni uprizoritveni zasnovi morda bolj kazalo nadalje graditi na specifični umestitvi gledalca oziroma njegovem zaznavanju dogajanja. Tako bi celota, ki bi tudi sicer potrebovala nekaj interpretativne izčiščenosti, na formalni pa tudi vsebinski ravni morda delovala bolj izostreno.
