Vprašanje pa je, ali bi Socialni demokrati svojo grožnjo o odhodu iz koalicije tudi uresničili. Res je sicer, da je Janko Veber na zadnjem kongresu – tudi na presenečenje mnogih vidnih članov – postal podpredsednik SD in si s tem okrepil težo v stranki, in res je, da nasprotovanje prodaji Telekoma Socialnim demokratom pri njihovih volilcih koristi. A hkrati ne gre spregledati, da njihovi volilci za teme, kot je poseg vojaške obveščevalne službe v civilno sfero, niso neobčutljivi. In da Vebru zaradi njegove izrazito samopromocijske drže, s katero se je povzpel do predsednika državnega zbora in si nato priboril mesto obrambnega ministra, neredki v stranki niso naklonjeni. Prav tako se v SD zavedajo, da bi v opoziciji skupaj z Združeno levico in Janševo SDS težko zavzeli prepoznavno in všečno politično držo. Še toliko težje, ker bi morali marsikdaj nastopati proti stališčem, ki so jih kot koalicijska partnerica v času sedanje in prejšnje vlade podpirali. In ne nazadnje – odhodi in rušenje koalicij praviloma niso nagrajeni. V času, ko si po dvojih predčasnih volitvah oziroma po hitrih zamenjavah vlad javnost še bolj želi politično stabilnost, pa bi lahko bile posledice še težje.
Nedvomno pa afera Veberkom prinaša (dodatne) hude težave premierju Cerarju. Dejstvo je, da obrambni minister pri utemeljevanju, zakaj je analizo prodaje Telekoma naročil (tudi) vojaškim obveščevalcem, ni prepričljiv. Dokumenti, ki prihajajo na dan, bolj spominjajo na zapisnike kakšnega tretjerazrednega društva kot pa na delovanje resne in profesionalne varnostno-obveščevalne službe. Če bo Cerar Vebrovim navedbam pritrdil, bo del zgodbe, ki očitno ne bo nikoli v celoti razčiščena, prevzel na svoja pleča. In to nedvomno občutljive zgodbe – ne gre namreč spregledati, da se je slovensko osamosvajanje porodilo tudi iz želje po preseganju vzorcev delovanja jugoslovanske vojske in njenih obveščevalnih služb. Prav tako se bo v primeru, če bo Cerar zaščitil Vebra, vsaj pri delu SMC postavilo vprašanje o premierjevih neenotnih kriterijih, ko gre za ministre njihove stranke in ko gre za člane vlade iz manjših koalicijskih partneric. SD s šestimi poslanci, ki je v sedanji vladi že doslej obilno kazala mišice, pa bo pridobila še večjo moč.
Neprijetno za Cerarja pa bi bilo tudi, če bi predlagal Vebrovo razrešitev in bi se SD vendarle odločila za odhod iz vlade. Koalicija bi v takšnem primeru sicer še vedno imela parlamentarno večino, a bi bila s 46 glasovi izrazito šibka. Lahkega razpleta afere Veberkom za premierja torej ni. Dogajanje v zadnjih dneh pa ponovno potrjuje, da Cerarjeva odločitev, da oblikuje ozko koalicijo zgolj treh strank, ni bila najbolj modra.
