»Svetovno prvenstvo ni samopostrežba. Ni samoumevno, da bi kot favorit le prišel po naročeno kolajno. Težko je bilo tekmovati z visokimi pričakovanji. Vesel sem, da se je tako končalo. Da sem zbranost zadržal do konca. Ni bilo lahko ostati osredotočen na zadnji tekmi. Očitno imam nekaj talenta za to,« je Jakov Fak umirjeno, brez velikih emocij, ki jih je izstrelil predvsem po prihodu v cilj, v siju nedeljskega sončnega zahoda v Kontiolahtiju opisal vrline svetovnega prvaka. Druga zlata kolajna in Zdravljica – sanjski vrhunec 43. svetovnega prvenstva za 27-letnega biatlonca. Slovenijo je vpisal med enajst najuspešnejših držav, sebe pa med dvajseterico biatloncev z dvema naslovoma med posamezniki v vsej zgodovini od leta 1958.
Razplet prestižne tekme trideseterice najboljših v skupinskem startu je potekal po njegovih željah. Taktična tekma s streljanjem na izpadanje (zgrešen strel mu je uspelo nadoknaditi) je potekala v zadnjem trikilometrskem krogu. Zmagal pa je v slogu Pettra Northuga, junaka šampionata nordijcev v Falunu. Ko je zadnjič stekel s strelišča v skupini štirih najnatančnejših in najhitrejših, z nekaj prednosti pred zasledovalci, je bil prepričan o naslovu svetovnega prvaka: »Vedel sem, da sem lahko najhitrejši. Zaupal sem vase.«
A samozavest in instinkt zmagovalca nista samoumevna, pač pa tudi plod odličnega poznavanja tekmecev in svojih sposobnosti. Po tekmah vedno skrbno pregleda analitične rezultate IBU. Zavedal se je, da bo imel največ opraviti z Ondrejem Moravcem, ki je kot odličen tekač lovil tretjo kolajno. Čeha je uničil s pospeševanji čez klance. V prvini, kjer se kaže potencial sprinterja, močnega kot žival, kot je nekoč pripomnil osebni trener specialist Jani Gril. Kljub slovesu se mu Norvežana Tarjei Boe, ki je reševal svoj sloves predvsem z odličnim streljanjem, in njegov legendarni rojak Ole Einar Bjoerndalen nista zdela nevarna in sta bila obsojena na boj za bron. Glede na njihove tekaške karakteristike je tudi prilagodil taktiko in jo izpeljal z odliko. »Mogoče sem napadel malce prezgodaj, zato proti Ondreju ni bilo prav nič lahko,« je Fak pripomnil s tako želenim drugim naslovom svetovnega prvaka po Ruhpoldingu 2012.
Talent po mami, umirjenost po očetu
Ni sanjal le on. Mednarodni vzornik Jakova Faka Ole Einar je v soboto s pomočjo bratov Boeja in Emila Hegleja Svendsena v štafeti osvojil 40. kolajno na SP, a s tem velikan biatlona ni bil potešen. »Štirideset je super. To je velika številka. No, ker pa sem star 41 let, bi bilo lepo imeti 41 kolajn,« je nakazal izziv Ole Einar Bjoerndalen. Po tekmi so ga potolažili, da bo priložnost prihodnje leto na domačem Holmenkollnu. Fak velja za mojstra dvobojevanja (no, če ni zraven Martina Fourcada), kjer sta njegova silovit pospešek in hitra regeneracija najmočnejši adut, ki ga je dobil tudi z geni. Mama Jasminka je nekoč dejala, da ima tekaški talent po njej kot najboljši tekačici svoje generacije, živce in umirjenost pa po očetu Mariu.
Ko omenimo Norvežane, se spomnimo, da je Jakov veliko razmišljal, kako bi se njegovo življenje razpletalo, če bi bil Norvežan in bi imel s tem optimalne pogoje za razvoj. V zadnjem letu je že začel razmišljati drugače. Tudi zato, ker se je na SP pripravljal doma v Mrkopalju s svojima osebnima trenerjema Tomašem Kosom in Janijem Grilom na poligonu Zagmajna za vasjo. »Pred SP sem spoznal, kakšno bogastvo je to, da so moje korenine v krajih z drugačno miselnostjo, ki imajo kakšno drugo prednost, kot če bi bil rojen v Skandinaviji.« Na SP je prišel vrhunsko pripravljen, raven forme ni padla niti pred zadnjo tekmo, kar je s posebnimi meritvami ugotavljala zdravnica Nada Kozjek.
In še na eno zanimivo podrobnost svetovnega prvaka v prestižni biatlonski F1 velja opozoriti. Pravzaprav gre za zanimiv fenomen: tudi sedmo zmago in jubilejne dvajsete stopničke med elito je znova dosegel pri dnevni svetlobi. Zadnjo tekmo prvenstva so organizatorji izvedli uro prej, kot je bila večina tekem prvenstva, ob siju sončnega zahoda. In za ljubitelje statistke še eno neverjetno naključje – včeraj je zabeležil točno stoto uvrstitev med trideseterico, od tega je 49 odstotkov uvrstitev med deset.
Izkoristek priložnosti je izjemno visok. Jakova mnogi še posebej spoštujejo zaradi njegove močne psihe, ki se je doslej še kako očitno pokazala na najpomembnejših tekmah. Z nobenega svetovnega prvenstva od leta 2009 v Južni Koreji, kjer je kot neznanec iz obrobne biatlonske dežele osvojil bron za Hrvaško, se še ni vrnil brez kolajne. Vmes mu je uspelo tudi na olimpijskih igrah v Vancouvru, spodletelo mu je praktično le lani v Sočiju, a četrto mesto je lahko glede na okoliščine s spletom zdravstvenih težav merljivo s kolajno. Pritisk in želja pred zadnjo tekmo v Kontiolahtiju sta bila, zato je uspeh še toliko večji. Ob odlični tekaški formi pa (zgolj) osmo in deseto mesto. »Vesel sem, da se je tako končalo. Najtežje se je bilo zbrati na koncu, ko je bilo že skoraj vse mimo. Očitno imam nekaj talenta za to,« se mu je smejalo. »Želel sem narediti boljše kot doslej in da jih bo čim manj pred mano. In uspelo je.«
Štafeta še zadnjič z Janezom Maričem
Ob omembi okolja je še kako dobro opozoriti, da tekmuje za reprezentanco, kjer visoki standardi lova na zmage le niso vsakdanji, čeprav se prav z Jakovom standardi zvišujejo. Denimo Andreja Mali je z enaindvajsetim mestom na tekmi skupinskega starta z nasmeškom končala prvenstvo. Pri 37 letih je bilo to njeno najboljše svetovno prvenstvo. Osmo mesto v sprintu je bilo vrhunec. »Pred tekmo sem govorila, da bom zadovoljna, če bom 24., ki je bila moja številka, sedaj sem višje,« je najboljše od desetih prvenstev opisala Kamničanka Andreja Mali. Še vedno motivirana, kot da se je nečesa nalezla tudi od mlajšega kolega.
Ob naslovu svetovnega prvaka ne gre pozabiti na Fakov prispevek na sobotni tekmi štafet, kjer je v zasedbi z Janezom Maričem, Klemenom Bauerjem in Rokom Tršanom osvojil osmo mesto. Ni niti želel prisluhniti prišepetovalcem, da bi vse moči usmeril na posamično tekmo. »Tudi štafeta je svetovno prvenstvo,« je pripomnil. Verjel je v štafeto in bila je osma. »Mislim, da smo sposobni še več. Ne vem, ali bomo sploh še kdaj imeli takšno zasedbo tekmovalcev kot danes, vsaj takšne zasedbe mogoče nikoli več.«
V mislih je imel 39-letnega Janeza Mariča, slovenskega vzornika, ki ima za sabo izjemen niz. V štafeti šteje že 37 od 40 uvrstitev med deseterico v zadnjih 17 sezonah, začenši v letu 1999. V prvi predaji je Marič v strnjeni konkurenci začel kot 18., 53 sekund za Olejem Einarjem Bjoerndalnom. Klemen Bauer (šesti čas predaje) se je približal na 46 sekund za kasneje zmagovito zasedbo Nemčije. Fak je z ničlo na strelišču in z zadnjim turbokrogom zaostanek zmanjšal na 39 sekund in Tršanu predal kot četrti.
Od mladeniča ni nihče pričakoval čudeža, da se bo po petih mesecih biatlonskega staža lahko uprl Martinu Fourcadu, Antonu Šipulinu, Dominiku Landertingerju, Ondreju Moravcu, udarnim možem Francije, Rusije, Avstrije in Češke, a se je do zadnjih metrov enakovredno upiral Švicarju Ivanu Jollerju. Vsi so ga trepljali po rami, da je v slogu velemojstra prenesel pritisk odločilnega moža. No, s Švicarji imajo slovenski biatlonci še bitko na drugi fronti. V pokalu narodov za deveto mesto. Pred zadnjo tekmo v Hanti Mansijsku je razlika zgolj dve točki, ulovljiva je tudi Kanada. Jakov Fak pa lovi celo drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. »Ja, v Hantiju bo zadnja bitka. Ni še konec sezone,« je ostal bojevit kljub zlatu okoli vratu.
