Časi, ko je družba operirala z dvema biološkima spoloma, ki imata ustrezni preslikavi v dveh kulturnih spolih, se na tem planetu dokončno zaključujejo. Družba se vse bolj diferencira in plasti, razpira se v tisoč in en odtenek in ni sile, ki bi ta proces lahko ustavila, kaj šele obrnila. Stvari se na različnih koncih sveta in v različnih družbah dogajajo z različnimi hitrostmi, vendar glede smeri ni nobene dileme. Prejšnje stoletje je bilo v tem smislu izjemno pomembno, saj je ob vsej norosti (ali pa prav zato) naredilo ogromne in ključne korake pri odpravi najbolj očitnih sistemskih krivic, izključenosti in diskriminacij. Če namreč človek ostaja intimno bolj ali manj darvinistična žival, nemalokrat izključevalna, večinoma v celoti zapisana volji do moči in želji po nadvladi, pri čemer ima na ustih seveda ves čas retoriko solidarnosti, človečnosti in empatije, pa je v socialnih dimenzijah hvala bogu izumil politično korektnost in človekove pravice, da njega samega varujejo pred svojim lastnim živalskim bistvom. Tako je dvajseto stoletje iz socialno sprejemljivih okvirjev umaknilo ostanke apartheida, diskriminacijo žensk (vsaj najbolj očitne, kot je recimo volilna pravica itd.), artikuliralo je dimenzije socialne izključenosti in med drugim odprlo tudi vprašanje istospolnih v družbi. Kot da bi življenje v dvajsetem stoletju, resda počasi in z muko, vendar neizbežno in dokončno, začelo ozaveščati lastno bistvo, osnovo, iz katere raste, to pa je njegova neskončna pisanost in raznolikost.
Kaj in kako bo spreminjanje družbe, ki se iz črno-bele sheme dveh spolov in ene družine razpira v neskončno pestrost različnosti, vplivalo na naslednje generacije, je seveda nemogoče napovedovati. Zgoraj omenjene dramaturgije, ki so se začele v dvajsetem stoletju in ki bistveno dvigajo senzibiliziranost družbe za vse vrste krivic in izključenosti, vlivajo ključni optimizem. Stvari, ki so bile še pred stoletjem del normalnega kulturnega koda, recimo poročanje štirinajst- ali petnajstletnic, so danes vsaj neokusne in težko dojemljive, če že ne popolnoma v zarisu patologije. V tem smislu je dobro imeti v zavesti, da je otroštvo, kot ga poznamo in razumemo danes, torej otroštvo, ki ni le najkrajša pot v odraslost, ampak predvsem igra in brezskrbnost, pravzaprav iznajdba 20. stoletja. Nobenega dvoma ni, da so in bodo otroci na centralnem mestu in fokusu tako v konservativnem delu družbe, ki se upira oziroma boji razpiranja in plastenja družbe, kot pri vseh drugih, ki to niansiranje razumejo in sprejemajo, ali pa že živijo. Visoka senzibiliziranost za ta vprašanja hvala bogu ni ekskluzivnost te ali one ideologije, tega ali onega svetovnega nazora. Grožnje za otroke, ki bi jo lahko nedvomno locirali kot sistemski problem, v tej dramaturgiji ni. Kaj vse pa bo prinesla individualna igra in kombinatorika raznolikih človeških enot, njihovih presekov in družbene tolerance v prihodnosti, ne vemo, vemo pa, da se bodo, kolikor se bodo, zlorabe in zavrženosti dogajale kot posamezni, individualni ekscesi, ne pa v kontekstu družbeno sprejemljivih sistemskih dimenzij.
Pravzaprav ostaja resna sistemska grožnja tudi za otroke prihajajočih generacij. Celibat. Ne, ne gre za ceneno provokacijo. Celibat v kontekstu tradicije, v smislu ideoloških in strukturnih temeljev Cerkve, celibat kot »duhovna disciplina«, kolikor in če je od tega kaj ostalo, vse to je bila in je interna stvar Cerkve kot institucije. In to se spoštuje. Vendar celibat, kot vemo iz preštevilnih primerov, žal ne ostaja za cerkvenimi zidovi. Posledice te popolnoma nenaravne norme (prav naravnost je seveda eden najpogostejših argumentov tistih, ki se upirajo diferenciranju in razpiranju družbe) čutijo najbolj ranljivi deli družbe, največkrat prav otroci, ki s tradicijo institucije ali intimnimi odločitvami posvečencev nimajo popolnoma nobene veze.
Celibat kot institucija v tradicionalnih in ruralnih okoljih namreč deluje kot sistemska zavesa za vse tiste, katerih nagnjenja, spolna identiteta, ljubezni ali fetiši, po želji, se ne ujemajo s tradicionalnimi kulturnimi okvirji. Dokler se ta negotovost artikulira v homoerotično identiteto, je to zgolj stvar institucije, ki se mora seveda tudi – če ne celo predvsem – zaradi tega mehanizma, ki ponuja »drugačnim« iz tradicionalnega okolja sistemsko možnost za zatočišče, ukvarjati s homoseksualnimi lobiji v lastni strukturi. V trenutku, ko pa se te »negotovosti« s seksualnega polja začnejo za varno zaveso celibata artikulirati v patologije, pri čemer je mišljena primarno in predvsem pedofilija, pa je to seveda širši problem družbe. Sploh, če institucija ponuja sistemsko rešitev za umik in skrivanje patologij. Kajti, strinjamo se, za otroke, za najranljivejše gre.
