Zadnji žalosten primer so spisali neodgovorni lastniki Parme. Zgodba spominja na Muro izpred let, podobna je tudi Gorici, ki je odvisna ravno od propadajoče Parme. Ta naj bi bila nekdanjim slovenskim državnim prvakom dolžna 800.000 evrov. To, kar je bil pred leti Miroslav Topić za Muro, je v Parmovi kalvariji Tommaso Ghirardi. Ta je dolgo zavajal nogometaše in druge zaposlene, ki plač niso dobili vse od lanskega julija. Pred meseci se je kluba rešil tako, da ga je za en evro prodal albanskemu poslovnežu Rezartu Taciju, ki pa ga je kmalu predal Giampietru Manentiju, prav tako za en evro. Očitno je, da je šlo za manipulacije nogometnih lastnikov, ki so na cedilu pustili ljudi v klubu, okoli 200 družin je zaradi njih prikrajšanih za redne dohodke. Vse skupaj je prišlo tako daleč, da Parma včeraj ni odigrala tekme italijanske lige proti Udineseju, ker ni imela dovolj denarja za plačilo varnostnikov in drugega osebja, potrebnega za organizacijo tekme. Poraz 0:3 za zeleno mizo je še najmanjša kazen za klub, ki je v devetdesetih osvajal evropske lovorike. V najboljšem primeru bo Parma prihodnjo sezono igrala v drugi ligi, precej bolj verjetno je, da bo povsem propadla in padla na amatersko raven. Da se to ne bi zgodilo, je vodstvo italijanske lige morebitnemu bodočemu investitorju pripravljeno dati posojilo v višini petih milijonov evrov.
Pa smo spet pri investitorjih, tako kot smo bili pri Muri in kot smo pri Gorici. Ampak vsi trije primeri kažejo, da se nogometnega kluba ne da rešiti čez noč s skrivnostno investicijo, sploh če gre za sumljive namene. Tako so največ spet izgubili nogometaši, še v težjem položaju so drugi zaposleni. Kaj se iz te zgodbe lahko naučijo najstniški slovenski nogometaši? Ni vse zlato, kar se sveti. Še zdaleč ne le v tem primeru.
