Dobro leto dni po sanaciji bank se bo moral guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec glede operacije, ki je davkoplačevalce stala pet milijard evrov, zagovarjati v državnem zboru.
V poslanski skupini NSi so nam potrdili, da so začeli zbirati podpise za sklic izredne seje o odgovornosti Banke Slovenije pri obsežnih dokapitalizacijah državnih bank in posledičnem izbrisu imetnikov podrejenih obveznic. V stranki, ki jo vodi Ljudmila Novak, za sklic seje potrebujejo najmanj triindvajset podpisov poslancev. Njihovo zahtevo je že podprla DeSUS, po neuradnih informacijah pa naj bi bilo sklic izredne seje načelno pripravljenih podpreti več poslancev SMC, ZL, ZaAB, SD in SDS. Iz slednje prihaja tudi Andrej Šircelj, predsednik državnozborske komisije za nadzor javnih financ, ki bo o ukrepih Banke Slovenije govorila na petkovi seji. Na njej želijo poslanci »preveriti informacije in realnost podatkov, ki so bili takrat dani Banki Slovenije za odločitev o takšnih dokapitalizacijah«. O zadnjih dogajanjih, povezanih z Banko Slovenije, bo danes razpravljala tudi vlada Mira Cerarja.
Če so na centralni banki še v ponedeljek zatrjevali, da v medijskih razpravah o ukrepih, ki so jih sprejeli pri sanacijah bank, ne želijo sodelovati, so si včeraj premislili. Zbrali smo nekaj trditev guvernerja Jazbeca z novinarske konference in jih komentirali.
»Banka Slovenije je razkrila vse podatke.«
Ne drži.
Banka Slovenija od samega začetka sanacije javnosti ni razkrivala ključnih dokumentov. Šele po javnomnenjskem pritisku je novembra 2013 objavila del metodologije obremenitvenih testov, ki so bili temelj za izračun kapitalskega primanjkljaja v bankah in s tem višine njihove dokapitalizacije. V njem ni opredelila predpostavk, ki so se uporabljale v testih. Ekonomist Jože Damijan je razkritje označil za »definicijo praznine«. Tudi odločbe o izrednih ukrepih v NLB, NKBM in Abanki, sprejetih decembra 2013, je centralna banka razkrila šele po tem, ko so jih mediji objavili na svetovnem spletu.
Banka Slovenije prav tako nikoli ni javno objavila otvoritvenih poročil v postopku nadzorovanih likvidacij Probanke in Factor banke, ki bosta državljane stali okoli pol milijarde evrov. Zadnji primer prikrivanja je odločba o izrednih ukrepih v Banki Celje. To je Banka Slovenije v celoti na spletni strani javno objavila šele včeraj in na njej pustila oznako »strogo zaupno«. Še pred slabim mesecem dni je centralna banka enemu od razlaščenih imetnikov obveznic Banke Celje poslala različico odločbe o posebnih ukrepih, v kateri je prikrila več kot polovico besedila.
»Slovenske banke niso preveč dokapitalizirane.«
Ne drži.
Kapitalska ustreznost NLB in NKBM je višja od 20 odstotkov. Pri Gorenjski banki, od katere Banka Slovenije že več mesecev zahteva dodatni kapital, je konec lanskega leta znašala skoraj 15 odstotkov. Po Jazbečevem mnenju so obremenitveni testi, ki so jih v drugi polovici leta 2014 izvedli v NLB, NKBM in SID banki, »potrdili rezultate stresnih testov v letu 2013«. To po njegovem dokazuje, da je bila ocena o višini vplačanega kapitala v slovenske banke pravilna.
A Jazbec pri tem ni omenil več podatkov. Prvič, da so obremenitveni testi, izpeljani lani, ko je Slovenija beležila že več četrtletij zaporedne gospodarske rasti, temeljili na skrajno neugodnem scenariju, izpeljanem na zastarelih in prikrojenih podatkih. Slovenija je bila edina testirana država, pri kateri je Evropska centralna banka (ECB) precej poslabšala spomladansko napoved evropske komisije. Drugič, da je – v nasprotju s Ciprom, Španijo in Grčijo – ECB pri Sloveniji vztrajala pri »statični« predpostavki teh podatkov, kar je šlo v škodo naših bank. In tretjič, da so pregledovalci bančnih bilanc v treh slovenskih bankah med nedonosne terjatve preknjižili kar 32 odstotkov dolžnikov, ki so jih banke uvrščale med redne plačnike, kar je daleč največ v območju evra. V Grčiji je bilo tako tveganih plačnikov le 22 odstotkov dolžnikov, v Španiji pa celo zgolj sedem.
Novi obremenitveni testi torej še zdaleč niso dokazali, da se z dokapitalizacijami slovenskih bank ni pretiravalo. Pokazali so le, da še tako velike količine kapitala do konca leta 2016 ne bodo dovolj, če so predpostavke testov povsem skregane z realnostjo, vrednost premoženja bank umetno podcenjena, regulator načrtno izbere slabši scenarij, vrednost premoženja pa umetno znižuje. V eni od bank so tako morali netržne naložbe, med njimi tudi eno od pokojninskih družb, slabiti za skoraj polovico vrednosti, skoraj desetodstotni diskont pa so morali upoštevati tudi pri nekaterih državnih obveznicah.
»Če kdo misli, da ima Banka Slovenije tolikšno moč, da lahko celotni evrski sistem pripravi do tega, da se naredi teste, da bi dokazali, da morajo slovenski davkoplačevalci dati v banke več denarja, kot je potrebno, živite v bujni domišljiji.«
Tega nihče ni trdil.
A še novembra 2013 je Jazbec za TV Slovenija dejal, da so metodologija in predpostavke za izdelavo obremenitvenih testov bančnega sistema »stvar vsakodnevnih pogajanj in usklajevanj, ki na Banki Slovenije trajajo že od avgusta«. Iz tega je mogoče razbrati, da je Banka Slovenije imela določen vpliv na oblikovanje predpostavk.
»Končno odločitev o dokapitalizacijah je sprejel lastnik, torej vlada.«
Ne drži povsem.
Banka Slovenije je zgolj regulator, ki oceni, kaj je najbolje za bančni sistem, vplačilo kapitala pa je samostojna odločitev lastnika, je novinarje prepričeval Jazbec. Dejstva pravijo drugače. V sporočilu za javnost, ki ga je ministrstvo za finance objavilo 18. decembra 2013, je mogoče prebrati, da »je Republika Slovenija ustrezno povečanje kapitala v NLB, NKBM, Abanki, Probanki in Factor banki zagotovila na podlagi odločb Banke Slovenije, s katerimi je (ta, op. p.) odredila izredni ukrep povečanja kapitala«. Ali drugače, vlada je storila to, kar ji je naročila Banka Slovenije. Jasno je, da bi si vlada konec leta 2013 – v času, ko je državi grozil prihod trojke, stroški zadolževanja pa so rasli – težko privoščila javno polemiko s centralno banko, ki je podrejena ECB, članici trojke. V tej luči je tudi Jazbečev argument, da so (večinoma zasebni) lastniki bank več let »zaostajali« za zahtevami Banke Slovenije po dokapitalizacijah, na trhlih nogah.
»Kreditiranje ni skrb Banke Slovenije. Ta skrbi le za regulativo.«
Ne drži povsem.
Res je, da se centralna banka načeloma ne bi smela vpletati v kreditno politiko poslovnih bank. A ponovimo še enkrat: sanacija bank je projekt, ki je državo stal pet milijard evrov, njegov glavni cilj pa je bil zagotoviti pogoje za kreditno oživitev gospodarstva. Kreditna izpostavljenost bank do podjetij se je v letu dni znižala za 1,3 milijarde evrov, kar je podatek, ki bi moral guvernerja še kako skrbeti. Navsezadnje je tudi glavni namen ukrepa kvantitativnega sproščanja z odkupom obveznic, ki ga bo izpeljala ECB, gospodarska oživitev območja evra.
»Banke Celje ni bilo mogoče rešiti brez izbrisa podrejencev.«
Ne drži.
16. decembra lani je imela Banka Celje po podatkih Banke Slovenije 51 milijonov evrov negativnega kapitala. S pretvorbo obveznic in depozitov podrejencev v delnice banke – po vzoru dveh bank na Cipru – bi imela banka dobrih 40 milijonov evrov kapitala, kar bi ji morda olajšalo iskanje zasebnega dokapitalizatorja. To je bil tudi prvotni predlog uprave Banke Celje. Skupščine, na kateri bi podrejenci o tem odločali, nikoli ni bilo, čeprav konec leta 2014 Sloveniji ni grozil prihod trojke. V Banki Slovenije so se raje odločili za drugo pot. 190 milijonov evrov je v kapital Banke Celje vplačala država, podrejenci pa so bili izbrisani. Čeprav izbrisa v Banki Slovenije sprva niso načrtovali, so večji kapital zahtevali v ECB. Tam naj bi to utemeljili z dejstvom, da bo Banka Celje čez čas priključena Abanki, združeni banki pa bosta pod nadzorom Frankfurta.
»Banka Celje po mnenju ECB ni sistemska banka.«
Manipulacija.
Še pred dvema mesecema, 16. decembra 2014, so v Banki Sloveniji trdili drugače. V odločbi so zapisali, da je Banka Celje – sedma največja poslovna banka v Sloveniji, ki je pridružena banka Skupine NLB – v resnici sistemska banka. Uradno zato, ker bi se »v primeru njene plačilne nesposobnosti minimalna kapitalska zahteva pri dveh drugih nesistemskih bankah znižala na manj kot osem odstotkov«. Jasno je, da so v Banki Slovenije s »sistemskostjo« Banke Celje manipulirali, saj država banke sicer ne bi smela sanirati.
