No, seveda niso bili vsi enakih misli. James Joyce je, denimo, vztrajal, da ne obstaja nič takšnega, kot je nerazumevanje, in da je vsakršno razumevanje na svoj način pravilno. Mohamed je temu seveda ostro oporekal, češ, lahko je njemu govoriti o lepoti nerazumevanja, ko pa še nihče ni Finneganovega bdenja razumel kot navodila za uporabo kalašnikovke.
»Če bi bili vi, gospod, samo malo boljši pisatelj…« je bil že začel James in skoraj bi prišlo do incidenta, saj so bili Karl Marx in pisci navodil za uporabo kuhinjskih pripomočkov že v nizkem startu, da nergaču razložijo, da nekaterih reči ni mogoče napisati tako, da jih bebci ne bi napačno razumeli, Friedrich Hayek pa je hotel Joycea opozoriti še na to, da je problem lahko tudi takrat, ko te pravilno razumejo. Napačni ljudje. Iz napačnih razlogov.
Pobudnik teh sestankov je bil Sigmund Freud, ki je zdaj vstal in pokazal na francoske karikaturiste: »Gospe in gospodje, ti ljudje so pred dnevi umrli, ker so bili nerazumljeni, in mislim, da je prav…« je začel, a ga je Wolinski nemudoma prekinil: »Oprostite, ampak to je neumnost. Naši morilci so povsem pravilno dojeli, da jih zajebavamo, le malce preveč so se razjezili.«
»V čem pa je potem problem?« je vprašal Galileo Galilei.
»Kako mislite, v čem? Ste videli vse tiste ksenofobe, ki so se nam klanjali? Netanjahu je bil potrt, kot bi mu mama umrla, Sarkozy pa bi skoraj zajokal. Če bi prišel še Obama, bi se ubil, mislim, saj veste…« je vzkipel Cabu.
»Ne vem, kako bom lahko živel … pardon, kako bom lahko mirno mrtev, če me slavi Marie Le Pen,« je potožil Tignous. »To mi govori, da sem nekaj hudega zagrešil.«
»Najbrž ne pričakujete, da vas bomo tolažili,« je rekel Sigmund, na kar se je Charb glasno zahihital: »Ne, od vas pričakujemo le, da boste rekli nekaj v zvezi s seksom.«
»Potem razumete, da je, recimo, moj problem še veliko večji od vašega. Z napačnim razumevanjem mojega dela se opravičuje lep kos neslavne zgodovine. Še starejšega in mlajšega Busha opravičujejo z mojimi teorijami. V teh časih politične korektnosti so vsi najprej psihopati in šele nato islamski ali krščanski radikalci.«
»Če bi svet verjel, da so nas ustrelili psihopati, bi za nami jokali le naši sorodniki in prijatelji,« mu je ugovarjal Cabu, a doktor Freud se ni pustil motiti in je nadaljeval: »Jaz sem za pravično porazdelitev odgovornosti. Malo sva lahko kriva seks in jaz, malo pa morajo biti krivi tudi sveti ljudje in njihove svete knjige.«
»Oprostite, ampak meni se zdi, da so me že čisto dovolj pribijali na križ,« se je razburil Jezus Kristus, princ Siddharta pa je dodal, da je zaradi nirvane doslej umrl le Kurt Cobain.
»Lepo. Nihče ni kriv, mi pa smo še vedno mrtvi,« je zaključil Tignous. »In še vedno nerazumljeni,« je dodal Charb.
»No, no, ne laskajte si, prosim. Saj niste pisali modernističnih romanov, ampak risali risbice,« se je od nekod zaslišal glas Franza Kafke. »Če ste res nerazumljeni, to sploh ni več vaš problem, ampak problem imbecilnega sveta, s katerega ste pravkar odšli.«
»Gospod, ne vem, kaj želite povedati. Jaz namreč vidim ameriške marince, kako že jutri patruljirajo po Bližnjem vzhodu v majicah z napisom JesuisCharlie,« je rekel Tignous. »Kmalu bodo naše karikature lepili na drone,« je zastokal Charb. »Pergida, Zlata zora, Jobbik, SDS, to so naši novi bralci,« je razočarano ugotavljal Cabu.
»Meni se zdi, da je karikaturistična gospoda ravnokar na lastni koži ugotovila, kako težko je, če te ljubijo kreteni,« se je v debato vmešal Mohamed.
»Voila,« je zavpil Wolinski. »Končno nekdo, ki nas razume.«
Za trenutek se je zdelo, da bo prerok prasnil v smeh, a se je takoj zatem zresnil. »Oprostite, ampak za hip se mi je v glavi narisala slika, kako držite v rokah list papirja, na katerem piše Je suis Mohamed.«
»Gospod, ste za to, da si razdeliva cigaro?« ga je vprašal Wolinski. Sigmund Freud je že hotel nekaj pripomniti, a si je premislil, Mohamed pa je vzel cigaro Wolinskemu iz rok in zadovoljen povlekel dolg dim. »Zelo sem vesel, da ste tu, gospodje,« je rekel in prijateljsko potrepljal Georgesa po rami.
»Kako naj to razumem, gospod?« ga je vprašal Wolinski.
»Razumite me, kakor želite,« mu je odgovoril Mohamed. »Kakor želite,« je ponovil in potegnil nov dim iz Georgesove cigare.
