Začelo se je z Avstralijo, ki si je kot zmagovalka kvalifikacij v Oceaniji priigrala nastop v Katarju, a so jo rokometni veljaki s predsednikom IHF Egipčanom Hasanom Mustafo na čelu potisnili med izbrisane. Kot razlog so navedli dejstvo, da Oceanija nima (uradno priznane) celinske zveze zaradi premajhnega števila članic oziroma ni polnopravna članica IHF, čeprav je Avstralija že sedemkrat nastopila na SP in njen neobstoj za IHF doslej ni bil sporen. Posebno povabilo je dobila Nemčija kot najvišje uvrščena reprezentanca z zadnjega SP 2013 v Španiji (5. mesto), ki si skozi dodatne kvalifikacije ni zagotovila poti v Katar. A to je bil le priročen argument, v ozadju vsega pa denar: najvišji televizijski rejtingi gledanosti rokometa v Nemčiji, polne dvorane, močni in bogati sponzorji, najmočnejša liga na svetu...

A kmalu se je začela nova rokometna drama. Dobra dva meseca pred SP so se nastopu sami odpovedali Bahrajn in Združeni arabski emirati, razlog pa so politična nesoglasja s Katarjem, iz katerega sta državi potegnili tudi svoje diplomate. A med iskanjem zamenjav zanju sta si državi le dober teden pozneje premislili in o tem obvestili IHF, toda gospodje v Baslu so bili neusmiljeni in so ju zavrnili, namesto njiju pa na SP – iz samo njim znanih razlogov – povabili Islandijo in Savdsko Arabijo, čeprav bi morali v Katar potovati, če bi se IHF držala svojih »pravil« iz primera Nemčije, Madžarska in Srbija.

Takšne stvari so slaba reklama za rokomet, svoj kamen(ček) k temu pa bi utegnila prispevati tudi Katar kot gostitelj SP in njegova reprezentanca. Katarci si ne želijo le organizacijskega uspeha, ampak tudi tekmovalnega. V organizacijo so vložili veliko denarja, ki je sicer glede na silno bogastvo le drobiž, gostiteljstvo pa želijo nadgraditi še z dosežki na igrišču. Prvi korak je bil storjen z naturalizacijo številnih odličnih rokometašev iz tujine, ki ni potekala v skladu s pravili tako države kot IHF, a je bila izpeljana z njunim blagoslovom. Poleg kopice naturaliziranih tujcev so Katarci za selektorja izbrali Španca Valera Rivero, ki je svojo državo na domačem SP 2013 popeljal do zlate kolajne. Skratka, Katarci so že doslej z (ne)dovoljenimi sredstvi naredili skoraj vse za organizacijsko-tekmovalni uspeh, manjka jim le še veter v hrbet v obliki sodnikov, ki so zaradi ohlapnih pravil in proste sodniške odločitve že od nekdaj bolj ali manj rakava rana rokometa. In večina ljudi je prepričana, da bodo tudi sodniki na SP plesali po katarskih notah. Se res obeta še ena rokometna veselica?