»Jakov je rutinirano tekel za Švedom Lindstroemom in se ni preveč trošil. Lahko bi pridobil še kakšno mesto več, a ni imelo smisla, saj vemo, da ima v nedeljo pomembno dirko z zelo dobrim izhodiščem,« je del uradne izjave glavnega trenerja Uroša Velepca po koncu biatlonske štafetne preizkušnje v Hochfilznu, na kateri je biatlonska zasedba Peter Dokl, Klemen Bauer, Lenart Oblak in Jakov Fak končala na desetem mestu. Komentar ne bi bil nič posebnega, če se ne bi le preveč razlikoval od dogajanja na terenu.
Zagotovo bi se prav Jakov Fak lahko obregnil ob komentar glavnega trenerja. Brez dvoma ga je razumeti v kontekstu, da ni tekel na polno in bi lahko štafeta osvojila več kot dobro deseto mesto, če ne bi hranil moči za posamično zasledovalno tekmo, kjer je bilo pričakovati boj za zmago. Če je Velepec z izjavo že hotel opozoriti tudi na večji potencial štafete, saj je Petru Doklu očital, da je »naredil prevelik zaostanek minute in pol, kar je preveč, tega si ne bi smel privoščiti«, in še dodatno minuto Klemnu Bauerju, je ob pohvali Lenartu Oblaku nekaj kritik dodal še najboljšemu biatloncu, s tem da mu je očital zapostavljanje štafete na račun ambicij med posamezniki. Ob tem ni nepomembno dodati, da Velepec v tej sezoni ne skrbi za vadbene programe Dokla, Bauerja in Faka, pomagajo jim drugi trenerji.
A biatlon je šport z uro. Ura pa je kruta resnica. Iz tega izhaja, da Fak zagotovo ne bi mogel priboriti niti enega mesta več. Slovenija je 18 sekund zaostala za devetimi Ukrajinci, kar je bilo tudi za Faka nedosegljivo. Velepec si očitno sploh ni ogledal analitičnih podatkov s tekme, da bi spoznal, da je Fak zagotovo tekel na vso moč. Ni samo ugnal hitrega Šveda Fredrika Lindstroema, ki je bil tako kot Fak v smučini med najhitrejšo šesterico predaje (Boe, Fourcade, Lindstroem, Landertinger, Schempp). Najhitrejše tekače je ločilo manj kot deset sekund. Ob tem so Norvežan, Francoz, Avstrijec in Nemec bili ostre medsebojne bitke za zmagovalni oder, Fak in Šved pa za deseterico. Z drugimi besedami, Fak bi Slovenijo dvignil na deveto mesto le, če bi v teku izjemno izstopal. Če bi tekel kot vesoljec. Ob tem bi marsikoga zavedlo, da je bilo na nedeljski zasledovalni preizkušnji videti, da je letel kot raketa, a je vseeno imel le osmi tekaški čas dneva, v sekundah zelo blizu Fourcadu, Šipulinu, Landertingerju. Fak ni taktiziral niti malo. Tudi zato, ker že dobro ve, da moški štafeti uspe uvrstitev med deseterico povprečno le dvakrat v zimi, tokrat pa so nastopili še brez standardnega moža Janeza Mariča. Gre za skoraj prelomni dosežek. Od 26. januarja 2002, ko je v Antholzu slovenska biatlonska štafeta (Ožbolt, Dolenc, Globočnik, Grajf) zadnjič stopila na zmagovalni oder, je vmes ob vseh 25 uvrstitvah med najboljših 10 sodeloval prav Marič. Bauer denimo pri zadnjih petnajstih, Fak pa pri zadnjih devetih.
Fak je odgovarjal na trenerjeve očitke. »Težko bi za štafeto tekel počasneje in ne na vso moč. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem tiste vrste športnik, ki ne zna drugače. Vedno sem motiviran. Nikoli ne varčujem z močmi. Je pa res, da je bilo izza smučine nemara videti , da nisem od sebe dajal takih presežkov v enem klancu kot v nedeljo v zadnjem krogu, ko je bil zraven Johannes Boe, ampak sem tekel hitro enakomerno. Ukrajinec je bil v soboto tako daleč pred mano, da ga skoraj nisem videl in bi ga bilo nemogoče ujeti,« je komentiral in ob treh nastopih v treh dneh (30 km) opozoril na drugo plat biatlonskega etapnega toura. »To je zahteven ritem. Utrujenost ob tekmah na polno vsak dan se čuti. Regeneracija ni popolna. Sicer je to odvisno tudi od posameznika, a nekaj vedno ostane. V nedeljo sem kar čutil uteži na nogah. Enako naporen ritem nas čaka tudi na Pokljuki, ko tekme prav tako sledijo od petka do nedelje,« je neutemeljene očitke obrnil k osrednji pozornosti, ki še posebej pritiče najboljšim v svetovnem pokalu, ki slabe trenutke lahko plačajo z izgubo kupa točk. »Sam se s tem, da sem tretji za Martinom Fourcadom in Emilom Svendsenom, ne obremenjujem. Še dolga sezona je pred nami. Pomembno je, da ostanem zdrav.«
