Iskrenost je tisto, kar je pomembnejše od zmedenih besed. In te je bilo zaznati precej. Tako v kritiki do reprezentance kot do drugih. Katanec je v petek spominjal na obupanega človeka, ki medije kliče na pomoč, naj končno že začnejo razkrivati resnico. Sporočil nam je, da nam bo dal resnico in naj jo odkrivamo tudi mi. Naj bomo bolj kritični, kot smo. To je največja kritika in sporočilo medijem, precej večja kot namigovanje o domnevnih neresnicah in podobno. Kar veliko ljudi ve, a o tem javno ne govorijo ali pišejo, je tudi povedal. Čeprav bi lahko bil konkretnejši in predvsem jasnejši, je postregel s tremi imeni (Amir Ružnić, Zlatko Zahović, Miran Pavlin), česar ni storil še noben selektor. Kdor podrobneje spremlja nogomet, ve, da so ta imena del iste interesne skupine oziroma kar Zahovićevega klana, kot smo jo poimenovali pred časom, zato se je treba spraševati o njihovi resnični vlogi v slovenskem nogometu.
Če hoče biti Katanec kritičen do drugih, mora biti tudi do sebe. In je bil, kar je v nasprotju z držo nezmotljivega, kakršno ima včasih, in občasnimi težnjami po iskanju alibijev. Priznal je, da ima vsebinske težave, za katere si zasluži kritiko. Slovenija je v letu 2014 igrala slabo, še posebno je škripalo v napadu in na položaju zadnjega vezista, ki ga selektorji iščejo že več let. Ne smola, ampak Katanec je odgovoren za poraz v Estoniji, prav tako za neprepričljivo igro proti Švici in Angliji. Pa za izbor igralcev, dogajanje v slačilnici, spreminjanje strategije sredi kvalifikacij, nedomiselno igro s poudarjenim branjenjem... Pa za dvome o njegovi strokovnosti v trenažnem procesu, ki seveda spet neuradno prihajajo iz strokovne javnosti. In za še kaj.
