»Vsak je vsaj malce radoveden, zato se ni bilo težko vživeti in poudariti to zvedavost, ki jo vsi nosimo v sebi,« v zaodrju ljubljanskega lutkovnega gledališča pripoveduje igralec in animator Gašper Malnar. Pravkar je z roke snel majhno lutko s svetlo rjavim kožuščkom, rožički in bradavico ob nosu, ki po videzu spominja delno na zver, delno na merjasca. To je Zverjašček, radoveden in neposlušen, saj se kljub očetovim opozorilom odpravi v gozd iskat vznemirljive dogodivščine. Je mali potomec očeta Zverjasca, glavnega junaka prvega dela slikanice za otroke, pod katero se je podpisala pisateljica in pesnica Julia Donaldson, ilustracije pa je prispeval Axel Scheffler.
Lutkovno predstavo Zverjasec si je od njene prve uprizoritve na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana ogledalo že več kot 20.000 otrok, 16. oktobra so se igralci občinstvu priklonili na stoti ponovitvi. Letos so na repertoar vključili še nadaljevanje z naslovom Zverjašček, ki ga je, ponovno kot slikanico z besedilom v verzih, uspešni tandem Donaldson-Scheffler ustvaril leta 2004. »Ljubljanski« Zverjašček očitno že stopa po uspešni poti svojega očeta, saj so bile vse decembrske predstave razprodane že nekaj tednov pred premiero.
Skriti junak drugih slikanic
Založniški fenomen, tak je pogosto opis slikanice Zverjasec in njenega nadaljevanja Zverjašček. Prvi del knjige je avtorica napisala že pred petnajstimi leti, do danes pa so prodali več kot pet milijonov izvodov, preveden je bil v skoraj petdeset jezikov. Tudi v slovenščino, v katero je zgodbo prepesnil Milan Dekleva. Pravljica pripoveduje o miški, ki želi ubežati pred lačnimi plenilci v gozdu, zato si izmisli Zverjasca. Ta ima postrani kremplje, grozne obrvi in čekane, najraje pa se okrepča z lisicami na žaru, praženimi kačami in sladoledom, namočenim v sovjem soku. Ko miški že skoraj uspe prestrašiti nevarno sovo, lisico in kačo, pa pred njo nenadoma stoji pravi Zverjasec, prav takšen, kot si ga je zamislila.
Prikupna zverina, ki v izvirniku sliši na ime Gruffalo, naj bi po besedah Donaldsonove ime dobila povsem naključno. Ker avtorica za nevarno zver ni želela uporabiti tigra, si je izmislila svojo žival, za ime pa izbrala naključno besedo, ki se je rimala na zadnji del že prej sestavljenega verza. Od takrat je minilo petnajst let, zgodba iz večkrat nagrajene slikanice se je v tem času preselila tudi na odre lutkovnih gledališč in kot risanka na televizijske ekrane, medtem ko lahko izdelke, kot so nahrbtniki, oblačila, plišaste igrače, krožniki in skodelice s podobami Zverjasca ter drugih knjižnih junakov navdušenci kupijo tudi v trgovini.
Ker je Zverjasec postal prepoznaven lik, se je Axel Scheffler nekaj let po izdaji prve slikanice odločil, da njegovo podobo skrije tudi v druge zgodbe, ki jih je ilustriral za Donaldsonovo. Prvič je ilustrator zamisel uresničil v slikanici Polž na potepu na kitovem repu, kjer fantek v pesek nariše Zverjaščevo podobo in od takrat, kot je dejal v enem od intervjujev, s tem ne more nehati, »saj so se otroci navadili in v slikanicah pridno iščejo priljubljeno žival«.
V izvirniku punčka, pri nas fantek
»Težko bi odgovoril, zakaj je slikanica v primerjavi z drugimi tako uspešna. Verjetno k temu pripomore prav to kolesje, ki se je zavrtelo po izdaji knjige in ki se vrti že petnajst let,« meni Jaka Ivanc, režiser lutkovnih predstav Zverjasec in Zverjašček v ljubljanskem lutkovnem gledališču. »Da gre za sila uspešno zgodbo, ki jo je treba postaviti na oder, mi je z Milanom Deklevo, ki je prepesnil besedilo za slikanico in je tudi avtor dramatizacije lutkovne predstave, predstavljalo poseben izziv. Obdržati sva želela elemente, zaradi katerih je zgodba tako uspešna, hkrati pa sva jo morala razširiti na polurno dogajanje, prilagojeno nekaterim ključnim odrskim zakonitostim,« pojasnjuje Ivanc. Ena izmed sprememb je na primer ta, da je v izvirniku Zverjaščev mladič punčka, medtem ko ima v slovenski različici Zverjasec sina.
Dobro leto je trajalo, da je Zverjasec nato aprila 2013 kot muzikal zaživel na odru, novembra letos pa so otrokom prvič prikazali tudi drugi del slikanice, ki bo na sporedu vsaj še ves december. »Otroci naj od Zverjaščka prevzamejo njegov pogum. Naj si upajo, saj če si ne upaš, ne veš. Učiti se moramo na podlagi lastnih izkušenj, in starši so pri tem do svojih otrok včasih preveč zaščitniški,« Malnar pojasni sporočilo drugega dela, v katerem se Zverjašček odpravi na sprehod po temačnem gozdu kljub očetovi prepovedi. Žene ga radovednost, saj želi najti strašno miš, ki je v prvem delu tako prestrašila njegovega očeta, in se z njo, čeprav ga je strah, soočiti.
