2000 let Emone: V čolne so vstopali skozi okna

Rimljani so redno čistili vodotoke

»Rimljani so se s poplavami soočali od samega začetka, saj je njihovo prvo mesto zraslo ob Tiberi, ki je pogosto in intenzivno poplavljala. In eden od pomembnih, ne pa primarni ali celo edini razlog za izbor lokacije za izgradnjo rimske Emone je bil gotovo tudi poplavna varnost,« je pritrdila kustosinja za antiko v Mestnem muzeju Bernarda Županek. Emona namreč ni bila umeščena neposredno ob strugi Ljubljanice.

Ravno Rimljani naj bi bili prvi, ki so se na tem območju tudi že ukvarjali z regulacijo rek. Župankova je pojasnila, da naj bi Rimljani »porezali« ostre zavoje Ljubljanice, s čimer so si olajšali plovbo, ki je bila za njihovo mesto pomembna. Hkrati pa so iz reke redno odstranjevali prepreke, kot so podrta drevesa, je dodala Župankova, ki meni, da so s tem prispevali k večji poplavni varnosti svojega mesta.

Gradaščica si je poželela drugo korito

Najstarejšo poplavo je v Slavi vojvodine kranjske zabeležil Valvasor, je izbrskal Butina. Ljubljanica je leta 1190 zaradi kar tri tedne trajajočega dežja narasla tako visoko, da so se morali Ljubljančani po njej voziti s čolni, Butina povzame Valvasorja. Nekdanji direktor mestne uprave je pri iskanju podatkov za knjigo o poplavah v prestolnici naletel na razne podrobnosti, ki razkrivajo, kako so se ljudje spopadali z ujmo. Denimo ob neki poplavi je voda odnesla živino, umrlo je nekaj ljudi, voda pa je bila tako visoka, da so morali v čolne iz nekaterih hiš vstopali skozi zgornja okna. Leta 1703 je Ljubljanica trnovsko cerkev poplavila »za pol moža visoko«. Čevljarski in Špitalski most so obtežili z mlinskimi kolesi, da ju ni odnesla voda, pove Butina.

Poleg Ljubljanice sta tudi Gradaščica in Mali graben že od nekdaj delala sive lase Ljubljančanom. V Črticah o bivši občini Vič publicist Ante Beg spomni na povodenj iz sredine 17. stoletja, ko je Gradaščica čez travnike vdrla v korito Malega grabna. Obilna količina vode, ki jo je s seboj prinesla »vsiljivka«, je strugo tako razširila, da so morali most čez Mali graben podaljšati za 60 metrov. Mimogrede, od tod Dolgemu mostu ime. Mlin na Viču zaradi pomanjkanja vode v rečnem kanalu Gradaščice menda ni imel vodnega pogona kar tri leta. Gradaščico je v svojo staro strugo nato vrnil neki Ižanec, ki je blizu gradu Bokalce napravil jez in Gradaščico preusmeril nazaj na njeno pot. Kdo je bil ta rešitelj, si zgodovina žal ni zapomnila.

Ljubljansko barje kot žitnica Kranjske

Butina je opozoril, da Ljubljančani že stoletja razmišljajo, kako preprečiti poplave, saj je slovensko izobraženstvo že v 16. stoletju tuhtalo, kako se lotiti tega projekta in zraven mogoče še izsušiti barje. »Valvasor je zapisal, da je bilo leta 1554 v Ljubljani posvetovanje o gradnji kanala. Izdelali so celo načrte za kanal, ki bi potekal približno na mestu sedanjega Gruberjevega kanala. To je prvi znani projekt za osušitev Barja, ki pa je bil uresničen dobri dve stoletji kasneje,« je poudaril Butina.

Kljub slabim izkušnjam s poplavami se gradnje Gruberjevega kanala mogoče sploh ne bi lotili, če cesarice Marije Terezije ne bi mikala ideja o Ljubljanskem barju kot žitnici Kranjske. Dvor je gradnjo zaupal jezuitu patru Gabrielu Gruberju, ki je izračunal, da bo projekt stal nekaj več kot 82.700 goldinarjev. A še preden so opravili polovico del, je račun narasel na več kot 139.000 goldinarjev.

Verjetno si ni težko predstavljati nezadovoljstva cesarice, a ravno ona je kljub pozivom gospode, da bi prekopani kos zasuli, ukazala, naj se Gruber umakne in delo dokonča Vincenc Struppi. Odprtje prekopa 25. novembra 1780 je pospremil strel z gradu. »Mnogi menijo, da je bilo kopanje tega prekopa in poglabljanje Ljubljanice tisti čas največji tehnični podvig v Evropi,« izpostavi Butina, za kako pomemben ukrep gre.

Ljubljansko barje so kolonizirali

Da bi lahko pridelovali poljščine, je bilo barje treba osušiti tudi z izkopom jarkov. Pionir na tem področju je bil plemič Zorn Mildenheim, ki je na Dunaju konec 18. stoletja izprosil zemljo pod Tržaško cesto. S 180 delavci je izkopal kanal (današnji Curnovec) do Ljubljanice in voda je iz zemlje odtekla. Ker so na dvoru videli, da je barje mogoče uspešno osušiti, so dali tamkajšnjo zemljo razkosati in z nizkimi cenami pritegnili kupce zanjo, je v knjigi Kolonizacija Ljubljanskega barja zapisal geograf Anton Melik.

Novi lastniki so morali upoštevati določena pravila, med drugim so morali svojo parcelo obdati z jarki in obljubiti, da bodo zemljo kultivirali. Istočasno je nastala prva barjanska kolonija, kot je zapisal Melik. Njeno ime je bilo Volar, danes pa nam je bolj znana kot Črna vas.

Toda prebivalci so s časom začeli zanemarjati kanale in jarke, intenzivno so začeli sežigati in nato kopati šoto za prodajo, barje pa se je vse bolj posedalo, je naštel Melik. »Povodnji so zaradi tega postale pogostejše, voda pa se je zadrževala dalj časa,« je dodal Butina. Zaradi poplave iz druge polovice 18. stoletja naj bi bilo »Ljubljansko barje čez in čez enako jezeru«. Butina je pojasnil, da naj bi se visoka voda razlivala na kar 14.000 hektarjih, ponekod pa je bila visoka tudi dva metra.

In spet so Ljubljančani staknili glave. Prišli so do ideje, da bi zgradili še en kanal, ki bi se od barja raztezal vse do Zaloga. »Stroka tega predloga v celoti nikoli ni podprla, tudi zato, ker bi to pomenilo kršenje osnovnega protipoplavnega načela, da je treba vodo zadrževati, ne pa spuščati sosedom spodaj ob toku,« je Butina razložil, zakaj nikoli ni bil zgrajen. Pri listanju dokumentacije je Butina našel vire in pričevanja o mnogih poplavah v zadnjih 150 letih, a pravi, da si jih tudi brez teh virov lahko predstavljamo, »če se spomnimo poplave leta 2010. Problemi in obramba so bili podobni.«