Sedaj pa prisluhnite naslednji ironiji: po neskončnih debatah o varovanju Plečnikove dediščine, pomislekih o tem, kaj bi sploh ostalo od arhitektove zapuščine, in pritožbah zoper odločitve zavoda za varstvo kulturne dediščine bi lahko prenova stadiona padla zaradi nekaj decibelov. A kot velja za večino dobrih zgodb, je tudi ta precej kompleksnejša, kot bi lahko sklepali na prvi pogled.
Prenova Plečnikovega stadiona v resnici ni nobena prenova, ampak ogromna novogradnja, ki si arhitektovo dediščino jemlje (pa še to zgolj zaradi sitnarjenja varuhov) le za minimalno kuliso. Od starega Plečnikovega stadiona morajo namreč ostati zgolj gloriteta, dva paviljona, oblika tribune, obodni zid stadiona in spominski steber. Pečečnik si je zamislil, občina pa požegnala, da bi ob tem nogometno igrišče spustili za dve nadstropji, nato bi pod njim skopali še štiri nadstropja (!), tako da bi lahko pod zemljo spravili 2260 avtomobilov, kar je približno za polovico več, kot jih gre v parkirno hišo ob Cityparku. To pa je šele začetek. Na vogalu Samove ulice in Vodovodne ceste bi zgradili 72-metrsko stolpnico (tako visoka stoji danes ob železniški postaji), kjer naj bi bili hotel, športna klinika, gostilne in cel kup drugih dejavnosti. Poleg tega bi na zelenici med stadionom in Fondovimi hišami postavili osem štirinadstropnih poslovnih vil.
In ravno pri zelenici, ki si jo fondovci lastijo, občina pa jo je kot zemljiškoknjižna lastnica vložila v Pečečnikov projekt, je glasno počilo. Sicer lahko le ugibamo, ali bi projekt morebiti šel skozi, če mu ne bi nasprotovala dobro organizirana skupina bližnjih stanovalcev, ampak gotovo to projektu ni pomagalo. Po doslej znanih podatkih je dosti bolj verjetno, da so si jamo Pečečnik, Mestna občina Ljubljana in Olimpijski komite Slovenije – zadnja dva sta 28- in 13-odstotna lastnika Bežigrajskega športnega parka – skopali sami, ko so zastavili že v tistem času megalomanski projekt, ki je očitno v danih razmerah (pa ne zgolj finančnih) težko izvedljiv.
Seveda je žalostno, da je streznitev za investitorja prišla po sedmih letih in vsaj dvajsetih milijonih evrov. Ampak tako je očitno pri nas, kjer se nihče ne vpraša po zdravju, ko investitor v neskončnem vrtiljaku pritožb štiri leta (!) čaka na okoljevarstveno soglasje. Seveda se medtem skoraj gotovo spremeni še okoljska in gradbena zakonodaja, tako da isti organi o isti zadevi po možnosti odločijo trikrat drugače. Ampak dobra novica je ta, da vemo, kdo je za to odgovoren. Upamo samo, da ministra Irena Majcen in Peter Gašperčič tu pa tam prebereta kakšen časopis.
