Ko je sredi finančne krize izbruhnila afera Zgoščenka, so politiki vseh barv davčnim oazam napovedali vojno. Že konec leta 2011, komaj dve leti in pol po tistem, ko je dvajseterica najmočnejših držav uvedla nove ukrepe proti davčnim oazam, je OECD poročilo o napredku vehementno naslovil: »Konec ere bančne tajnosti«. Krilatico vse od takrat neumorno ponavljajo vsi politiki in regulatorji, ki imajo moč davčne oaze de facto izsušiti.
Že ob trditvi, da naj bi v pičlih dveh letih in pol uspešno izsušili davčne oaze, ki so se do današnjega več deset bilijonov dolarjev vrednega »trga« razraščale celo stoletje, je moral vsakdo zastriči z ušesi. Ne le da se je papirnata vojna izkazala za neučinkovito, še več, spodbudila je nove selitve kapitala – v območja, ki jih sporazumi ne pokrivajo. Če parafraziramo Franceta Arharja, denar je iznajdljiva ptica.
Čeprav skušajo mnogi vprašanje davčnih oaz zreducirati na boj med zagovornike nevidne roke prostega trga in državne regulacije, slednje presega oba pola. Davčne oaze so najnovejša manifestacija ekonomskih politik siromašenja soseda. Merkantilisti so trdili, da so lahko države konkurenčne le, če izvažajo več, kot uvažajo. Sledile so še vedno popularne in tudi uporabljene ideje, da si države lahko konkurenčnost izboljšajo z devalvacijo valute. Danes je moderna mantra, da si države lahko konkurenčnost izboljšajo le z nižanjem davkov.
Če so bile posledica prvih in drugih politik siromašenja soseda vsestransko škodljive trgovinske in valutne vojne, je jasno, kakšen bo rezultat nove konkurenčnostne mantre. Davčne oaze hkrati močno izkrivljajo konkurenco, ko dovolj velikim podjetjem in dovolj bogatim posameznikom omogočajo dodatne dobičke. Na koncu bodo tako najbolj nasrkali srednje velika podjetja in srednji razred, ki predstavljajo jedro davčne baze držav.
Davčnega teka proti dnu v obstoječih okvirih ni mogoče ustaviti. Na čelu evropske komisije imamo politika, ki je na eni strani brez zadržkov držal štango davčnim utajevalcem in na drugi strani kot šef evrske skupine zagovarjal krčenje javnih izdatkov. Več kot ironično je, da britanski premier David Cameron zahteva omejitve migracij ljudi na Otok, medtem ko ga migriranje neobdavčenega kapitala iz davčnih oaz z britanskim kolonialnim pedigrejem v bančno-finančno prestolnico Evrope ne moti. Prej ali slej bo v izogib davčnim vojnam na svetovni ravni potrebna Svetovni trgovinski organizaciji in Mednarodnemu denarnemu skladu sorodna davčna organizacija.
In ni treba s prstom kazati na London in Bruselj. Koliko politikov, regulatorjev in navsezadnje novinarjev se je spotaknilo ob podatku, da so najbogatejši Slovenci svoja podjetja oziroma premoženje parkirali v davčne oaze? Nekateri celo v liechtensteinske fundacije, ki že dolgo slovijo kot ena najbolj perfidnih oblik zakrivanja lastništva in izogibanja obdavčitve. Seveda bodo podjetni Slovenci nemudoma oporekali, da davčna optimizacija ni nezakonita. Res je. A kar je zakonito, še ni nujno pravično. Ali, kot pravi avtor ene bolj slikovitih knjig o davčnih oazah Nicholas Shaxson, tudi suženjstvo je bilo nekoč zakonito.
