Barva predpražnika pred navijaško trgovino Nogometnega kluba Maribor seveda ni naključna. Vsak pravoverni navijač naj bi s tem, ko si svoje čevlje obriše v zeleno umetno travo, dokazal svojo zvestobo vijoličastim in obenem povedal še to, kaj si misli o večnem tekmecu iz prestolnice, ki lahko ta čas samo sanja o ligi prvakov.
V trgovinici vijoličnega kluba v srednjeveški Barvarski ulici je bilo včeraj pričakovano živahno. Mladi in stari so kupovali raznotere navijaške rekvizite, neki Mariborčan je podrobno izbiral, s katerih sedežev bo v Londonu spremljal tekmo z nogometaši na plačilni listi Romana Abramoviča.
Ima pa ta lokal tudi zelo nepričakovane goste. Brkati možakar je glodal zeleno jabolko in nekaj iskal na policah. »Spet jih nimajo,« je negodujoče potožil mlajšemu kolegu urejenega poslovnega videza, ki je telefoniral na ulici. »Ali imate navijaške zastavice za v avtomobil?« je nestrpni kupec z gorenjskim naglasom vprašal temnolaso prodajalko, ko je prišel na vrsto. »Imamo jih, a vam jih ne morem prodati, ker še niso vnesene v blagajno,« se mu je v opazni zadregi opravičevala lepotica.
Z vprašanjem, od kod sta, smo preprečili eskaliranje nakupovalnega nesporazuma. »Iz Kranja,« nas je razsvetlil starejši Andrej Jenko. Mlajši, Jože Prosen mu je ime, je iz denarnice ponosno potegnil vstopnico s tekme s Sportingom. »Zastavice smo hoteli kupiti že pred štirinajstimi dnevi, ko smo se z dvema polnima avtomobiloma pripeljali na tekmo. Po njej smo naredili nekaj krogov po mestu, trobili smo, in ker pač nismo imeli drugega, smo skozi okno vihteli navijaške šale. Bilo je enkratno!« se je še vedno navdušen spominjal Prosen.
Zakaj navijata za štajerski klub, ju ni bilo treba vprašati. Odgovor je Prosen ponudil sam: »NK Maribor je eden redkih, če ne celo edini urejen klub v Sloveniji s trdnimi finančnimi temelji, strokovnim vodstvom in poštenimi ljudmi. To cenimo!« »Ni mi pa všeč, kar se dogaja tukaj v trgovini, to je neprofesionalno,« ni mogel zgodbe s trikotno zastavico preboleti Jenko, ki se je nato potolažil s pravokotno zastavico. Bolje to kot pa nič.
Na dan dvoboja s Schalkejem je Maribor utripal povsem nogometno. Pogovori so prej ali slej nanesli na isto temo, in to ne zgolj v polnih lokalih po mestu, ki ga je grelo toplo jesensko sonce. Z vijoličastimi so dihali tudi stoodstotno ženski kolektivi. Za točilnim pultom restavracije AnaSi v 5. nadstropju poslovne stavbe ob Partizanski cesti je ves dan ponosno visel navijaški šal, kuharici in natakarica pa so bile oblečene v vijoličaste »uniforme«. »Katja je šla z violami na tekmo in je ves teden ne bo,« nam je odsotnost najmlajše v strežbi razkrila gostilničarka Simona Kolonjak, potem ko je z gosti izmenjala kakšno nogometno misel. Denimo o tem, kje bodo gledali tekmo.
Večina je to počela doma, pred tv-sprejemnikom, v družbi družine ali prijateljev. Za tiste, ki uživajo v množičnem navijaškem vzdušju, je občina pripravila javno predvajanje tekme na Trgu Leona Štuklja. O tem, koliko jih bo prišlo, organizator programa Tadej Krajnc popoldne ni upal dajati napovedi. »Prostora je za 9000 ljudi, na prvi tekmi jih je bilo približno 1500,« je razložil.
Za gašenje žeje so pripravili 60 sodov s skupno 3000 litri piva. Če bi ga zmanjkalo, bi ga lahko hitro dopolnili iz zaloge. A Krajnc je bil popoldne še skeptičen, da bi to bilo potrebno. »Zmotno je prepričanje, da se na teh predvajanjih veliko popiva. Tega ni. Ljudje spijejo pivo, gledajo tekmo in odidejo.« Tudi po tistem, ko je na tekmi s Sportingom v 93. minuti padel izenačujoči gol, so se ljudje hitro porazgubili, na trgu jih je ostalo le še nekaj.
Izkazalo se je, da Krajnc ni pripravil preveč pijače. Na trgu se je navijačev zbralo približno toliko kot prejšnjikrat in spet niso bili pretirano pivsko razpoloženi. Pravzaprav je bilo navijaško razpoloženje komorno, dokler ni Dare Vršič skušal v 12. minuti ukaniti vratarja Nemcev. Kako je vse zavriskalo in zakričalo, ko je Damjan Bohar zabil žogo v mrežo, pa ni treba posebej opisati.
Žal zadetka niso videli vsi tisti, ki so se namenili v mesto gledat tekmo. »Gremo drugam,« je nekaj minut pred tem spremljevalkam jezno predlagal sivolasi Mariborčan. Zakaj je tako slabe volje, smo ga vprašali. »Prenizko so postavili ekran,« je bil njegov odgovor. »Spredaj je preglasno in je prevelika gneča, zadaj pa nič ne vidiš. Naj se gredo solit.«
