Dolgo je bil le mali Zaho. Letos je nakazal, da bo stopil iz sence slavnega očeta Zlatka in si ga bomo zapomnili kot Luko Zahovića. Z golom v 92. minuti proti Sportingu, ki je Mariboru prinesel tudi nagrado pol milijona evrov iz blagajne Uefa, je spisal zgodbo, kakršne lahko piše le nogomet. Pred tekmo je na twitterju ob sliki svojega dresa s številko enajst zapisal, da je pripravljen na začetek nečesa velikega, čeprav ni vedel, ali bo sploh dobil priložnost za igro. Priznal je, da je bil pred tekmo vznemirjen, zato je težje zaspal kot običajno, saj je šlo za veliko stvar za Slovenijo, mesto Maribor, klub, navijače, igral je proti klubu iz rojstne države.
Na žogo, na katero devet od desetih napadalcev sploh ne bi steklo, saj so jo v zrak nespretno nabijali branilci Sportinga, je očitno zaradi instinkta, ki mu je prirojen, krenil kot plenilec. S prefinjenim lobom z glavo, čeprav je s 177 centimetri in 63 kilogrami pravi drobižek na igrišču, je premagal portugalskega reprezentančnega vratarja in kapetana Sportinga Ruija Patricia. Oče Zlatko je v ligi prvakov zaigral pri 26 letih, sin Luka je debitiral že pri 18 letih in je potreboval zgolj 11 minut za veličasten gol, s katerim je potrdil, da ni po naključju tudi prvi strelec slovenske lige.
V golu proti Sportingu je veliko simbolike. Rojen je na Portugalskem, zato ima ob slovenskem tudi portugalsko državljanstvo, in je pri 12 letih ob vrnitvi družine v Maribor bolje govoril portugalsko kot slovensko. Gol je bil še toliko slajši in zadovoljstvo še večje, saj je bil Sporting veliki mestni tekmec iz njegovega otroštva v Lizboni. Šest let je igral v naraščaju Benfice, izjemni generaciji, ki je letos igrala v finalu lige prvakov za mladince. Da je bil gol nekaj posebnega, je pokazal s tem, ko je po koncu tekme vzel v roke žogo in jo poljubil strastno kot dekle. Danes je za polovico Lizbone, ki navija za Benfico, junak, ker je zadel proti mestnemu tekmecu, druga polovica ga bo pričakala s koncertom žvižgov, ko bo z Mariborom gostoval pri Sportingu.
»Gol je posledica forme, do katere sem prišel s trdim delom vsak dan na treningih, ki se očitno obrestuje. Navodila trenerja pred vstopom v igro so bila, naj se gibljem tako, kot se znam okrog kazenskega prostora, ko pa pridem do strela, naj imam hladno glavo in se ne obremenjujem z golom. Naloga napadalca je, da gre na vsako žogo, če ekipa napada, ali gre v blok, če se brani. Čutil sem, da bo branilec žogo vrnil nazaj. Ko loviš izenačenje, moraš tvegati, zato sem krenil v smer, za katero sem predvideval, da bo priletela žoga. Ko je bila žoga v zraku, me je bilo malo strah, da se bo vratar zaletel v mene, a sem ga ukanil z lobom natančno tako, kot sem načrtoval in sem se učil na treningih,« so bili prvi stavki Luke Zahovića, ko je prišel iz slačilnice. Prav neverjetno je, da sta najmanjša igralca Maribora zabila zgodovinske gole z glavo v sodnikovem dodatku. Bohar je zadel za zmago proti Maccabiju v kvalifikacijah, Zahović proti Sportingu za zgodovinsko točko v ligi prvakov, oba v 92. minuti. Zahovićeva odlika je, da dosega gole tudi z glavo, ker se ob predložkih zna dobro otresti branilcev.
Okrog vratu je imel obešene slušalke. Pred tekmo posluša glasbo, ki mu dvigne pulz, po tekmi pa bolj umirjeno, najpogosteje skupino Coldplay. Pod pazduho je imel izvod portugalskega časnika Record, ki je objavil njegovo izjavo, da bi morda zaigral tudi za Portugalsko, če bi ga povabili. Dolgo je odgovarjal na vprašanja portugalskih novinarjev. Za osemnajstletnika, ki je sicer dijak četrtega letnika mariborske gimnazije, v katero je hodil tudi oče, je izjemno zgovoren, zato je bil v mešani coni trikrat dlje kot na igrišču. Nekoč je kot navijač z vlakom hodil na tekme Maribora, zdaj drugi strastno navijajo zanj.
»Ni skrivnost, da imam rad obe državi. V zadnjih dneh se je zaradi tega dvigoval prah, a se v to ne bi poglabljal. S tem, kaj mislijo in pišejo drugi, se ne obremenjujem. Morda je bilo vse malce vzeto iz konteksta. Če se bo to res zgodilo, bomo o tem govorili takrat,« je o vroči temi spregovoril Luka. Slovenski strokovnjaki z obilo teorije iz knjig in malo praktičnega znanja, ki tudi s pomočjo vseh mogočih tehničnih in računalniških pripomočkov selekcionirajo igralce za reprezentance v naraščaju, v njem niso prepoznali supertalenta in so zmotno izpostavljali ter v ospredje potiskali druge igralce. Morda bo že ta teden prejel klic v reprezentanco, a je bilo očitno, da se o tej temi ne pogovarja rad.
Fenomen družine Zahović se očitno nadaljuje. Doma gre za odnos oče in sin, na stadionu pa je očitno, da je nogomet posel, torej razmerje športni direktor in igralec. Čeprav je zabil gol v ligi prvakov, se njegov status doma ne bo nič spremenil. »Odnos z očetom je vseskozi enak, ne glede na moje igre in število golov. Nekateri tega nočejo verjeti, a je čas, da začnejo. Pridno izkoriščam priložnosti, ki jih dobivam, in upam, da bo še naprej tako. Doma se ne vidiva toliko, kot mislijo nekateri. Včasih tudi nekaj dni ne, ker imava različne urnike ali pa prespim pri dekletu. O nogometu se pogovarjava le, ko konec tedna gledava kakšno tekmo na televiziji in se pomeniva o tem, kaj počne igralec, ki igra na mojem položaju, kaj dela dobro in kaj slabo,« je pojasnil odnos s slavnim očetom.
