Miroslav Klose zagotovo ni najbolj atraktiven napadalec v zgodovini nogometa. Po tem merilu ne spada niti v ožji krog, nekateri menijo, da v njegovi igri ni prav veliko atraktivnega ali da takšno ni celo ničesar. Toda je najbolj učinkovit. Številni goli, velikokrat jih je proslavil s premetom, ki je postal del njega, govorijo njemu v prid. Na Poljskem rojeni nemški reprezentant si je z vztrajnostjo, športnim življenjem, odličnimi telesnimi značilnostmi, občutkom za gol in odkrivanje ustvaril kariero, o kakršni je lahko le sanjal, ko se je kot otrok preselil v Nemčijo. Mimogrede pa je po številu golov na svetovnih prvenstvih prehitel asa, kot je Brazilec Ronaldo.
Klose na igrišču deluje kot brezsrčen stroj za gole, ki tekmece dotolče z izjemno natančnostjo in učinkovitostjo. Tako je igral že, ko je pri Kaiserslauternu stopil na veliko prizorišče, in kasneje, ko je bil član Werderja iz Bremna, Bayerna, s katerim je v štirih letih dosegel največje uspehe, in nazadnje Lazia. Toda Klose je v resnici še marsikaj drugega kot hladen strelec, zadolžen za zaključevanje akcij, ki mu jih pripravljajo soigralci.
Izkazal se ni le po tekmovalni, ampak tudi po moralni plati, in to celo dvakrat. Leta 2005, ko je igral za Werder proti Arminii iz Bielefelda, je sodnik dosodil enajstmetrovko po domnevnem prekršku nad njim. Toda Klose je ni želel sprejeti, kajti menil je, da je sodnik storil napako. Za to potezo je dobil nagrado za fair play. Na podoben način se je izkazal pred dvema letoma v dresu Lazia. Ko je dosegel gol proti Napoliju, si je pomagal z roko. Sodnik tega ni videl, a Kloseju vest ni dala, da bi slavil zadetek, ampak je sam sodnika opozoril, da gol ni bil dosežen na regularen način. To je nogometaše Napolija tako razveselilo, da so mu skočili v objem. Ta dogodka kažeta na Klosejev značaj. Tudi ko ne igra nogometa, je precej miren. Klose je znan po tem, da ne pije alkohola in je v prvi vrsti družinski človek (z ženo Barbaro imata dvojčka Luana in Noaha). Pred včerajšnjim finalom z Argentino je dejal, da bo v primeru zmage verjetno storil izjemo, a da pretiravati ne namerava. Prav v športnem življenju je mogoče najti enega od razlogov, zakaj je tako dolgo eden najboljših napadalcev na svetu. Čeprav je star že 36 let, še vedno lahko hodi vštric z mlajšimi kolegi.
Pohod proti nazivu najboljšega strelca v zgodovini svetovnih prvenstev je začel leta 2002 v Južni Koreji in na Japonskem. Takrat igra Nemčije ni bila spektakularna, a je na krilih vratarja Oliverja Kahna in s Klosejevimi goli prišla do finala z Brazilijo. Dosegel je pet golov, kar tri ob zmagi 8:0 nad Savdsko Arabijo. Zanimivo je, da je bil vedno najboljši na svetovnem prvenstvu, tudi če v sezoni mundiala ni bil povsem v ospredju. Tako mu je šlo dobro tudi v letih 2006 (pet golov, najboljši strelec turnirja) in 2010 (štirje goli), obakrat je dosegel vsaj štiri gole in je edini nogometaš, ki je na treh prvenstvih zadel vsaj štirikrat, poleg Peleja in Uweja Seelerja pa je edini, ki se je med strelce vpisal na štirih prvenstvih. Poleg Perujca Teofila Cubillasa in rojaka Thomasa Müllerja je tudi edini, ki je na dveh prvenstvih dosegel vsaj pet golov.
Klose je moral v intervjujih velikokrat odgovarjati na vprašanja, povezana s svojimi koreninami. Pri osmih letih je namreč skupaj z družino v želji po boljšem življenju iz Poljske prišel v Nemčijo. Šport ima zapisan v genih, kajti oče je bil nogometaš, igral je tudi za francoski Auxerre, mama je bila rokometašica. Ko je bil na začetku kariere, je bilo nekaj dvomov o tem, za katero reprezentanco bo nastopal. Razmišljal je tudi o poljski, a so bili Nemci hitrejši. Leta 2001 si ga je v poljsko izbrano vrsto prizadeval zvabiti tedanji selektor Jerzy Engel, a je bilo že prepozno. Odločitev je bila očitno pravilna, kajti v dresu domovine svojih staršev ne bi mogel postati najboljši strelec svetovnih prvenstev, niti ne bi nikoli igral v finalu mundiala. Sicer pa v srcu nosi ljubezen do obeh domovin, pa ne le to. Ko so ga nekoč poljski novinarji vprašali, ali se počuti bolj kot Nemec ali Poljak, je dejal, da je Evropejec.