Ritmi sambe, ples, brazilske zastave, glasno navijanje, kipec Jezusa, nogomet ... Ne, to ni Rio de Janeiro ali Sao Paulo, ampak Ljubljana. Tudi v Sloveniji živi precej Brazilcev, katerim v srcu prav tako poskakuje nogometna žoga. Še toliko bolj v teh dneh, ko se je Brazilija uvrstila v polfinale svetovnega prvenstva na domačih tleh.
»Nogomet v Braziliji združuje prijatelje, družine in nove ljudi. Vsaka tekma reprezentance je nekaj posebnega. Zaprejo se vse trgovine in drugi javni obrati, odrto je le tisto, kar je najbolj nujno. Bolnišnice, policija… Vse drugo je zaprto, saj vsi gledajo nogometno tekmo. Brazilci imajo doma vse okrašeno, vsi so oblečeni v rumeno-modre barve. Prava evforija je,« je brazilsko dojemanje nogometa opisal Tarcio Franca. Gre za Brazilca, ki zadnjih pet let živi v Sloveniji. Trenutno si kruh služi v najbolj znani brazilski restavraciji v Ljubljani. V času svetovnega prvenstva je v njej vse v znamenju nogometa. Drugače niti ne more biti, saj je v Braziliji nogomet del kulture, ki sovpada z dobro hrano. »Nogomet sem igral tudi sam, čeprav nisem bil nikoli pretirano dober. Ko gredo otroci ven, vedno igrajo nogomet. Edino dež je prepreka, da ostanejo doma. Vsi obožujemo nogomet. Če si mlad, se dobiš s prijatelji, da igraš nogomet. Če si starejši, se dobiš ob žaru, da gledaš nogomet. Tudi jaz, ki nisem bil nikoli dober igralec, niti ne gledam vseh tekem, sem med svetovnim prvenstvom velik navijač Brazilije. Pri nas je nogomet nekaj samoumevnega,« je razložil 25-letni Franca.
S strogo učiteljico do tekoče slovenščine
Toda niti nogomet niti brazilska hrana nista med razlogi, zakaj je Franca pristal v Sloveniji. »Prišel sem pred petimi leti zaradi študija. Imel sem nekaj slovenskih prijateljev, ki so pred tem živeli v Braziliji v mojem mestu Salvador. Ko so se vrnili domov, smo ostali v stiku. Ravno tedaj sem začel hoditi na fakulteto, zato sem hotel iti na izmenjavo v Evropo. Prijatelji so me povabili v Slovenijo in mi nato tudi pomagali pri vpisu, saj so ugotovili, da lahko študiram v Sloveniji. Ko sem bil sprejet, sem se dokončno preselil,« je svojo zgodbo opisal mladi Brazilec, ki na ljubljanski filozofski fakulteti uspešno študira francoščino in zgodovino.
Če Franca ne bi bil temnejše polti in ne bi povedal svojega imena in priimka, potem bi po njegovi tekoči slovenščini brez kančka dvoma sklepali, da je Slovenec. Slovenske besede povezuje v smiselne stavke povsem brez težav, ob tem pozna tudi številne pogovorne izraze. »Ni bilo lahko, saj sem potreboval precej časa, da sem se naučil. Slovenščina namreč ni jezik, ki se ga lahko naučiš kar na ulici med ljudmi. Potreboval sem eno leto učenja s strogo učiteljico. Veliko je bilo vaje, milijonkrat sem ponovil sklanjatve, se učil, kakšna je logika pri spreminjanju besed… Moral sem tudi začeti razmišljati, kaj je dvojina, saj je ni v nobenem jeziku, ki sem jih govoril pred tem,« je svojo izkušnjo s slovenščino predstavil Franca. Nobenih težav nima niti z naglasom, ki pri mnogih tujcih razkrije, da ne gre za Slovenca, čeprav tekoče govorijo slovensko. »Res je, čeprav mi marsikdo reče, da sem po glasu kot kakšen Primorec,« se pošali in doda: »Nedvomno je glavni razlog tekoče slovenščine študij. Na fakulteti govorijo le slovensko, zato sem bil prisiljen v učenje. Če ne bi bil na fakulteti, se ne bi tako potrudil.«
Moti ga pomanjkanje svetlobe
Brazilci imajo že pregovorno bolj živahen temperament kot Slovenci. O tem smo se prepričali na lastne oči v brazilski restavraciji v Ljubljani. Vsi prisotni Brazilci so oba gola brazilske reprezentance proti Kolumbiji proslavili s plesom in glasnim navijanjem, pri čemer jih ni brigalo, kaj si o njihovem obnašanju mislijo drugi prisotni in mimoidoči. Ko je bilo tekme konec, so se preselili v notranjost restavracije, kjer so plesali sambo in proslavljali uvrstitev v polfinale svetovnega prvenstva.
Razlike v obnašanju, temperamentu in kulturi je dodobra spoznal tudi Franca, ki je v Sloveniji od leta 2009. »Predvsem sem jih občutil na začetku, ko sem prišel. Zdaj po petih letih sem že vsega navajen. Slovenci ste bolj zaprti, manj komunikativni in manj dostopni. Potreboval sem skoraj dve leti, da sem lahko rekel, da imam prijateljico ali prijatelja. Nove ljudi sem spoznaval tudi v Sloveniji, toda težko je bilo skleniti prijateljstvo,« je povedal. »Največje razlike so na začetku. Slovenci potrebujete bistveno več časa, da zaupate, da sprejmete nove ljudi v svoj krog, s čimer se lahko ustvari bolj pristen odnos. Toda ko ga enkrat dosežeš, potem je enako kot v Braziliji, saj sčasoma bolj dostopni in nasmejani postanejo tudi Slovenci. Brazilci hitreje začnemo govoriti in zaupamo, Slovenci pa potrebujejo več časa in prostora. Bolj počasi traja ta proces.«
Franca se je hitro navadil, da sta v Sloveniji vsako zimo mraz in sneg. »Toda bolj kot mraz me moti, da je pozimi malo svetlobe. Vseskozi je temno in oblačno. To me ubija. Če bi bilo mrzlo in sončno, me ne bi motilo, a moti me pomanjkanje svetlobe,« je dejal. Odkar je v Sloveniji, se v domovino še ni vrnil. »Šel bom drugo leto, ko bom doštudiral. A le na obisk, saj bom potem spet prišel nazaj v Slovenijo na podiplomski študij. K meni so na obisk iz Brazilije prišli le prijatelji, družina pa ne, ker se boji letenja. Res je zelo dolga pot od Brazilije do Slovenije.«
Še vedno si rečejo »hermanos«
Kljub začetnemu rajanju ob uvrstitvi v polfinale so Brazilci pred dvobojem z Nemčijo malce zaskrbljeni. Zaradi poškodbe hrbta namreč ne bo več igral prvi brazilski zvezdnik Neymar, v polfinalu bo zaradi rumenih kartonov manjkal tudi kapetan Thiago Silva. »Nedvomno bo težje brez Neymarja in Silve, toda nadomestili jih bodo dobri igralci. Moštvo in nogometaši bodo pod velikim pritiskom, a vedno imajo močno željo, ki jih bo pognala naprej tudi tokrat. Še vedno lahko premagamo vsakega,« ostaja optimističen Franca.
Brazilijo so pred začetkom svetovnega prvenstva pretresali številni protesti, saj so bili ljudje nezadovoljni zaradi velike potrošnje za nogometne objekte, medtem ko je primanjkovalo denarja za reševanje socialnih stisk ljudi. »Ko se je prvenstvo začelo, se je marsikaj potišalo. Zdaj je samoumevno, da Brazilci spremljamo nogomet in navijamo. Tisti, ki so še vedno proti, so v manjšini. Dokler Brazilija zmaguje, jo vsi podpirajo. Problem bo, če bo Brazilija enkrat izgubila. Šele potem bi se lahko spet začeli protesti. Ljudje bodo rekli, koliko smo zapravili, a nismo nič osvojili. Tega se zavedajo tudi vsi igralci v reprezentanci, zato vedo, da imajo samo dve možnosti – zmaga ali zmaga. V nasprotnem primeru bo civilna katastrofa,« opozarja naš brazilski sogovornik.
Eden od brazilskih strahov je tudi morebiten finalni poraz proti Argentini, ki je največji rival Brazilije. »Če gre za pomembno tekmo, potem je to nekaj resnega. Te tekme ne smemo izgubiti. Pred tem je vedno veliko vicev, da se malo pošalimo iz Argentincev. Če z njimi izgubimo, potem se čuti nezadovoljstvo. Argentincem na igrišču ne privoščimo prav nič,« trdi Tarcio, ki kljub temu izpostavlja, da situacija v vsakdanjem življenju ni tako resna. »Dobro se razumemo. Imel sem tudi profesorja španščine, ki je bil Argentinec. Še vedno si rečemo 'hermanos' (bratje, op. p.). Zbadamo se le zaradi nogometa. Mi imamo Peleja, oni Maradono. Malce bolj napeto je le na resni tekmi, drugače pa se ne sovražimo.«
