Podoba nemočnega moškega, ki leži v bolnišnici, je pred dobrimi 20 leti obšla svet. Moški namreč ni bil le nekdo z ulice, temveč proslavljeni Vahid Halilhodžić, znan kot legenda jugoslovanskega nogometa in hitro vzpenjajoči se trener. In zelo naiven. Ko se je v Mostarju začela vojna, je na varno skril člane družine, si nabavil strelno orožje ter skušal zaščititi svojo hišo, pekarno in restavracijo. Ostrostrelec bi skorajda postavil piko na i njegovemu življenju.
»Bil sem prvi ranjenec v Mostarju in priča groznim zločinom, ki so iz ljudi naredili živali. Žalosten sem bil, da sem v svojem mestu doživel, da so proti meni uperili 40 pušk,« se danes spominja 61-letni Vaha. Po prestani operaciji se je pred bolnišnico zbralo okoli 5000 ljudi, ki so molili zanj. Izkušnja, ki ga je zaznamovala in spremenila.
Nogomet je bil in je še danes njegovo življenje. Resno je začel žogo brcati na pobudo starejšega brata Salema, saj mu je bila sprva pomembnejša izobrazba in je zato obiskoval srednjo šolo za elektrotehniko. Ko je bil na šestmesečnem preizkusu pri Neretvi Metković, so hitro opazili njegovo nadarjenost, kmalu pa je dočakal prvo profesionalno pogodbo, ki so mu jo ponudili pri Veležu. Skupaj z Dušanom Bajevićem sta tvorila napadalni dvojec, ki je bil strah in trepet vratarjev v jugoslovanski ligi, Velež pa je sezono 1972/73 končal na drugem mestu za tedaj nepremagljivo Crveno zvezdo. Za klub je skupno odigral 376 tekem in dosegel kar 253 golov. Dočakal je tudi vpoklic v reprezentanco, himno Hej Slovani je v živo poslušal 15-krat, leta 1982 pa je nastopil tudi na svetovnem prvenstvu v Španiji, toda selektor Miljan Miljanić mu ni dal veliko priložnosti, saj je bil prepričan, da je Safet Sušić boljši nogometaš. »Bil sem zelo jezen nanj,« je nekoč dejal in ironično dodal: »Očitno je bil moj priimek predolg, da bi ga zapisali v beograjskem semaforju.« Miljaniću je pač očital, da ni član prve enajsterice zgolj zato, ker je musliman.
Ko je pri 35 letih v dresu Paris Saint-Germaina končal kariero, je že vedel, da bo njegovo novo poslanstvo biti trener. Da ima trenersko žilico, je bilo kmalu vidno, kot tudi, da se ne znajde najbolje v odnosu s sedmo silo. »O meni se je skušalo ustvariti sliko, da imam zahteven karakter in nimam dovolj referenc za trenerja. Zaradi teh predsodkov me nekateri klubi niso hoteli angažirati,« se je spominjal. Toda uspehi so vse nasprotnike postavili na laž – z maroškim Rajo Casablanco je osvojil afriško ligo prvakov, Lille je popeljal iz druge francoske lige do tretjega mesta v prvi, s PSG pa osvojil francoski pokal – še posebej pa se je izkazal na klopi kot selektor reprezentance. Maja 2008 je tako prevzel vodenje Slonokoščene obale in jo po uspešnih kvalifikacijah brez poraza pripeljal na svetovno prvenstvo 2010. Toda poraz v četrtfinalu afriškega pokala je tako razočaral prebivalce te afriške dežele, ki je bila za nameček sredi politično nestabilnih časov, da Drogbaja in ostalih zvezdnikov na prvenstvo ni popeljal, saj je ostal brez službe. »Bil sem neverjetno razočaran in sem odločitev vodstva, da reprezentance ne bom vodil v Južnoafriški republiki, s težavo sprejel.« Vzorec, ki bi se skorajda ponovil štiri leta kasneje, ko je na mundial popeljal prav svojo krvnico izpred štirih let – Alžirijo. Po uspešni zgodbi v Braziliji, ko je puščavske lisice popeljal do osmine finala in proti Nemčiji izgubil šele po podaljšku, pa se je očitno odločil, da kariero nadaljuje drugje in začenja misijo SP 2018 v Rusiji. Vsaj krokodilje solze, ki jih je točil, namigujejo, da je bila tekma z Nemčijo njegova zadnja. »Ne vem, kaj se bo zgodilo. Vem pa, da če bo Vahid odšel, bo odšel skozi velika vrata. To smo mu dolžni, saj je naredil ogromno dobrega za alžirski nogomet, Alžirci pa smo svetu pokazali, da znamo brcati žogo, kar so znali ceniti tudi naši navijači, ki so nas z igrišča pospremili z glasnimi vzkliki Alžirija, Alžirija« je dejal kapetan reprezentance Madjid Bougherra. Časa za razmislek o prihodnosti ima veliki strateg dovolj, da bo imel nekaj več prostega časa, pa bodo najbolj cenili njegova žena in oba otroka, s katerimi živi v Lillu.
