Mehika in Slovenija sta med seboj oddaljeni več kot deset tisoč kilometrov, zato je povsem drugačna njuna zgodovina, jezik, način razmišljanja, podnebje... Toda kljub temu bi našli stvari, ki so skupne. Denimo v obeh državah je največ ljudi rimskokatoliške veroizpovedi. Mehika je bila tudi prva latinskoameriška država, ki je priznala samostojnost Slovenije. In ker je svet zaradi globalizacije vse manjši, je precej ljudi iz ene in druge države že preseglo vse omejitve med Mehiko in Slovenijo.
Pri premagovanju ovir pomaga tudi kultura. V Sloveniji večkrat potarnamo, da je precej slovenskih filmov negledljivih, a očitno znajo bolje nagovoriti ljudi na drugem koncu planeta. Denimo v Mehiki je zelo priljubljena Tanja Ribič, nad katero je povsem očaran Pablo Herrera, ki je Slovenijo spoznal izključno prek slovenskih filmov. »Kasneje sem začel raziskovati, za kakšno državo gre. Po fotografijah sodeč je zelo lepa, med zimskimi olimpijskimi igrami pa sem podrobno spremljal tudi uspehe Tine Maze,« je povedal 54-letni grafični oblikovalec. »Prebral sem, da je Slovenija zelo majhna država z malo prebivalci, toda to je dobro. Manj ljudi pomeni, da je bolj varno.«
Ko igra Mehika, zunaj ni ljudi
Mehika in Slovenija imata še eno skupno stvar – navdušenje nad nogometom. No, v Mehiki gre za bistveno več kot samo navdušenje. »Zdaj vsi spremljamo svetovno prvenstvo. V času tekme proti Kamerunu smo vsi Mehičani nehali delati. Ljudje se srečujemo po lokalih in restavracijah, kjer spremljamo državno reprezentanco,« je povedal Herrera. Še bistveno bolj vroče je bilo v torek med dvobojem z Brazilijo. »Sredi Ciudada de Mexica sem pogledal skozi okno, toda zunaj skoraj ni bilo ljudi,« je razkril, v naslednji sapi pa priznal, da v Mehiki nogomet vendarle nima statusa božanstva. »Tako je morda le v Braziliji, kjer je nogomet enako pomemben kot življenje. Včasih celo še bolj.«
Na prizorišče svetovnega prvenstva je odpotovalo več kot deset tisoč Mehičanov, v posebni nagradni igri pa je tisoč srečnežev v Brazilijo odpeljala tudi pivovarna Corona. »Ljudje so plačali več tisoč dolarjev, samo da so lahko odšli v Brazilijo. Toda za najbolj zagrete navijače denar niti ni pomemben. Preprosto plačajo, kolikor je treba. Nekateri med njimi so dali celo vse svoje prihranke samo za to, da lahko gledajo mehiško reprezentanco,« je povedal Herrera, ki je v smehu tudi pripomnil, da ni v sorodu z mehiškim selektorjem Miguelom Herrero.
Nevarne ulice, brezposelnost, korupcija...
Nobene dileme ni, kateri nogometaši so v Mehiki najbolj popularni. Od aktivnih igralcev je to Javier »Chicharito« Hernandez, od bivših pa Cuauhtemoc Blanco in Hugo Sanchez. »Izjemno so priljubljeni. Ljudje jih spoštujejo, toda po ulici se ne bi mogli sprehajati brez težav. Vsi navijači bi želeli avtogram ali skupno fotografiranje,« je rekel Herrera, ki je prav tako zagrizen nogometni navijač. Njegov klub je America, zato se večkrat odpravi na kultni stadion Azteca. »V mehiškem prvenstvu so stadioni pogostokrat polni. Malce čuden je le sistem tekmovanja, saj imamo končnico, zato pogostokrat ni prvak tisti, ki je bil najboljši po rednem delu. Letos je prvak postal Leon, ki je ekipa za sredino lestvice,« je pripomnil.
V številnih revnih državah je nogomet priljubljen predvsem zato, ker je idealen vir za beg pred kruto realnostjo v vsakdanjem življenju. »Ja, Mehika ima velike težave. Ulice so nevarne, brezposelnost je visoka, korupcija je prisotna na vseh ravneh... In to traja že več desetletij,« je priznal Herrera. »Toda nogometni klubi pri tem niso nič krivi, saj se v Mehiki ne financirajo z javnim denarjem, kot je primer svetovnega prvenstva v Braziliji. Najbogatejši človek na svetu, Mehičan Carlos Slim, je lastnik dveh klubov, Pachuce in Leona. Hkrati je s svojo investicijsko družbo vložil ogromno denarja v različne nogometne šole.«
V Ljubljani več Brazilcev
Nekaj deset Mehičanov živi tudi v Sloveniji, toda za marsikoga od njih nogomet ni v ospredju. V Evropo so prišli v želji po boljšem življenju, Slovenija pa je bila zanje zanimiva, ker je blizu Italije. Za torkovo tekmo proti Braziliji niso organizirali nobenega skupnega ogleda, saj so bili raje doma v družbi svojih najbližjih. Bistveno bolj prešerno razpoloženi so bili Brazilci, ki so obračun z Mehiko družno spremljali na dveh različnih lokacijah v Ljubljani. Z rumenimi dresi so bili hitro opazni tudi na ulicah glavnega slovenskega mesta.