Egiptovsko sodišče kljub številnim protestom doma in v tujini zaradi marčevske obsodbe na smrt 529 pripadnikov Muslimanske bratovščine zaradi protidržavnega delovanja, terorizma in napadov na policijo v dneh po odstavitvi predsednika Mohameda Mursija včeraj ni pokazalo veliko usmiljenja in strahu pred kritiki in demonstranti. Resda je štiristodvaindevetdesetim marca na smrt obsojenim kazen spremenilo v dosmrtno ječo, a je skoraj v isti sapi na množičnem sojenju včeraj pod vislice poslalo 683 članov prepovedane Muslimanske bratovščine, ki je bila donedavna vladajoča stranka v parlamentu in iz vrst katere je prihajal prav tako zaprti predsednik Mursi.
Najprej jih je treba ujeti
Toda pred sodniki je od vseh na smrt obsojenih stalo zgolj 50 obtoženih, kajti vsem drugim so sodili v odsotnosti in je veliko vprašanje, ali jih bodo sploh kdaj lahko usmrtili. Vendar tudi ta sodba ni dokončna, kajti po egiptovski zakonodaji o vseh smrtnih obsodbah odloča še visoki islamski predstavnik, preden jih potrdijo, kar naj bi se zgodilo 21. junija. Vsi obsojeni imajo pravico do pritožbe, a le, če se do takrat predajo policiji. Tisti, ki jih ujamejo, nimajo te pravice. Med včeraj obsojenimi je tudi vodja Muslimanske bratovščine Mohamed Badie.
Pred dobro zastraženim sodiščem se je zbralo nekaj sto sorodnikov obsojenih, ki so zahtevali od oblasti, da jih osvobodijo, a dostop do sodišča so jim preprečile močne policijske in vojaške sile. Vnema, s katero oblasti poskušajo obračunati z Muslimansko bratovščino, ki jo bremenijo, da je bila tudi v ozadju atentata na predsednika Anvarja El Sadata leta 1981, je v nekaterih primerih absurdna, saj so na smrt obsodili nekoga, ki je umrl pred tremi leti. V resnici pa nihče ne ve točno, koliko osumljenih in obsojenih v obeh procesih je sploh za zapahi.
Nezadovoljni so tudi nosilci revolucije, ki je odnesla predsednika Hosnija Mubaraka. V Kairu demonstrirajo proti prepovedi zbiranja in protestiranja tudi tistim, ki se zavzemajo za nadaljevanje reform in demokratizacijo družbe. Vojski in njenemu poveljniku Abdelu Al Sisiju, po vsej verjetnosti bodočemu egiptovskemu predsedniku, očitno ne diši nikakršno javno kazanje politične pripadnosti ali političnih zahtev. Vojska to ocenjuje kot poskus vnašanja nemira in destabilizacije države, pri čemer gre tako daleč, da ne ukrepa tudi v primerih, ko policija aretira in v zaporih več mesecev brez obtožnice zadržuje mladoletne najstnike. Vse več je poročil egiptovskih in mednarodnih človekoljubnih organizacij, v katerih opozarjajo, da policija povsem nenadzorovano in nekaznovano izvaja nasilje. Zahodne države in ZDA so takšno ravnanje ne preveč ostro obsodile in se raje obnašajo pragmatično. Muslimanska bratovščina naj bi bila po njihovem prepričanju povezana z nekaterimi skrajnimi islamističnimi gibanji, zato so pripravljeni zamižati vsaj na eno oko, ko gre za kršenje človekovih pravic.
