Ta je včeraj objavila prvi del ugotovitev poročila v zadevi letalske vozovnice. Njen sklep: v Virantovih treh letih poceni zasebnih potovanj z Adrio Airways ni ničesar spornega. S tem je postalo jasno dvoje. Najprej, da se je aktualni notranji minister vsaj formalno rešil damoklejevega meča, ki mu je v državi, kjer so »sodbe« KPK pogubne za kariero politikov, visel nad glavo skoraj leto dni. Hkrati pa, da se za to lahko v pomembni meri zahvali prav Klemenčiču. Njegova komisija namreč v zadevi – kot je razbrati iz delne vsebine poročila – sploh ni preiskovala suma korupcijskih tveganj, in to čeprav je Virant poceni karte za zasebna potovanja prejemal tudi kot minister za javno upravo v vladi, ki je obvladovala Adrio Airways in pri njej na veliko kupovala vozovnice.
Po oceni KPK Virant za to, da je več kot dvajsetkrat za vozovnice do Bruslja, Pariza ali Skopja plačal po največ 150 evrov (od tega sedemkrat še v času ministrovanja), ni kriv, ker je te nakupe po zvezah pri Adrii urejala njegova soproga. »Brez dvoma minister pri tem ni posredoval,« so ugotovili na KPK. To logiko sklepanja komisije postavlja v polje absurda. Vprašajmo se namreč drugače: bi Nana Brejc Virant vozovnice, namenjene le zaposlenim v Adrii, res lahko kupila, če bi bila le »gospa Virant«, ne pa tudi soproga ministra v vladi, ki je takrat še imenovala nadzorni svet Adrie? Je bilo tudi pozneje – v času majanja Pahorjeve koalicije – res pametno reči ne soprogi šefa Zbora za republiko, ko zaprosi za vozovnico, ki je ni mogoče kupiti v redni prodaji?
Nesporno je vsaj nekaj: Klemenčičevi ekipi zagotovo ni bilo v interesu, da »Virantovo poročilo« luč javnosti ugleda pred njenim dokončnim odhodom. Na zapuščini komisije, resda pogosto nekritično glorificirani, namreč pušča (pre)velik madež. A za objavo poročila je poskrbel prav Virant. Svojo »nedolžnost« je razglasil kar v sredinih Odmevih, zato Klemenčiču včeraj ni ostalo drugega, kot da poročilo deloma razkrije. Virant je (u)lovil dober »timing«: do evropskih volitev sta še dva meseca, že v torek pa se bo pozornost javnosti znova usmerila k aferi Patria. Ker je postopek zaključen, ga ne bo mogel več odpreti Klemenčičev naslednik, trenutno najbolj znani »anonimnež« v državi Boris Štefanec, ki je le nekaj ur pred Virantovim razkritjem potrdil, da bo »izvršil ukaz predsednika Pahorja« in ostal na čelu KPK.
V vsakem primeru je nenavadnega pakta med Klemenčičem in Virantom, ki je prvemu odpiral vrata do sprememb zakonodaje, drugemu pa ponujal fototermine za ustvarjanje vtisa o prvem borcu proti korupciji med slovenskimi politiki, od včeraj nepreklicno konec. Če se je Klemenčič ujel v past lastnih taktičnih zablod (že primer Štefanec je pokazal, kako naivno je računal, da bo njegov odstop alarm za politiko), je Virant – četudi so mu klientelni posli prinesli korist – vsaj uradno ostal »čist«. To mu bo še naprej omogočalo unikatni položaj na slovenski politični šahovnici. Kljub temu da DL kot stranka tako rekoč ne obstaja več, je še vedno ključna za obstoj programsko medle koalicije Alenke Bratušek. Hkrati bo Virant ostal minister za notranje zadeve. In to v času, ko sta v postopkih pristojnih organov politika, ki ga želita utopiti v žlici vode.
In KPK? Čakajo jo še vsaj tri slabe novice. Vodil jo bo prvi kruhoborec v državi, ki ne skriva, da je imel v zadnjih letih težave z iskanjem službe. Njegova namestnika bo vnovič izbiral in imenoval Borut Pahor. Hkrati pa bo »Virantovo poročilo« komisiji še dodatno znižalo kredibilnost. In to v času, ko bi jo najbolj potrebovala.
