A Pahor takrat formalno ni nastopal kot predsednik države, temveč kot ljubitelj prifarske godbe. Minuli četrtek pa je bil v vlogi predsednika države s pristojnostjo, da podpiše – ali pa ne – ukaz o imenovanju predsednika in članov senata komisije za preprečevanje korupcije (KPK). In Pahor ga je podpisal, čeprav se mu je očitno tokrat paralo politično srce. Podpisal ga je, ker ni »imel razlogov, da bi zavrnil kandidaturo in ponovil razpis«, čeprav bi, če bi mu »postopek omogočal večjo vlogo, morda odločal drugače«.
Pahorjeve petkove besede, izrečene ob izvršitvi ene najpomembnejših pristojnosti predsednika države, niso politično neškodljivo pleteničenje o bolj ali manj ljubih manšetnih gumbih. So popotnica predsednika države senatu KPK, od katere si bodo Boris Štefanec, Jurij Ferme in Darko Stare le stežka opomogli. Če sploh. Kajti že brez tega bi bilo pridobiti si potrebno avtoriteto in zaupanje državljanov za bolj ali manj neznanega predsednika in člana senata dolgotrajno in mukotrpno opravilo.
Odvetnik Štefanec, ki naj bi 31. marca nasledil Gorana Klemenčiča, je v tem pogledu malodane v izgubljenem položaju. Njegova biografija ne razkriva, kaj razen juristične izobrazbe in poklica je prepričalo izbirno komisijo (in predsednika države), je pa mogoče iz nje sklepati, da je bil mož že nekaj časa dodobra naveličan odvetništva. A mu na razpisih za državno službo ali notarstvo ni šlo. Zdaj pa še ta epizoda s članstvom v stranki.
Štefanec sam ob tem ni ravnal pretirano vešče, ampak je s tihim izstopom tik pred zdajci dvome le še razvnel. Zakaj izstop, če v članstvu ni nič nezakonitega? Zakaj ni izstopil (patetično »zamrznil članstva«) javno, če je presodil, da bi strankarska opredeljenost lahko bila sporna? Zakaj je napovedal »izločitev« iz postopkov proti »svojim bivšim«, če ni več član stranke? In zakaj se mu potem ne zdi sporno sodelovati v (morebitnih) postopkih proti političnim tekmecem »svojih bivših«?
Vendar, kakor koli že zdaj po Štefanecu s skoraj vseh strani pada zaradi (preklicane) strankarske pripadnosti, problem ni predsednik senata KPK, ampak predsednik države. In to ne le zato, ker je Borut Pahor tudi prejšnji petek govoril hitreje in več, kot je mislil, temveč zato, ker je dan pred tem ravnal skrajno oportunistično. Ker se mu ni dalo ponavljati razpisa in s tem tvegati političnega spora, ki bi ga na tak način izraženi dvom glede dela izbirne komisije verjetno sprožil. Pahor je raje s podpisom ukaza o imenovanju tvegal avtoriteto funkcije predsednika države, povrhu pa zaupanje državljanov v KPK kot institucijo.
Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, ki določa postopek izbire, s kakršnim Pahor v vlogi predsednika države ni zadovoljen, je leta 2010 sprejela koalicija, ki jo je vodil – Pahor v vlogi predsednika vlade. Dotakratno dvofaznost (predsednik države – državni zbor) je zamenjala nova: izbirna komisija – predsednik države. Za to, da je Pahor v štirih letih postal pametnejši, ni nobenega oprijemljivega dokaza, njegovo nezadovoljstvo z zakonom pa je neverodostojno. Zakone in postopke v njih lahko spreminjamo po mili volji, dokler ne bo ljudi, ki bi za svoje odločitve odgovarjali s funkcijo, ne bo nič drugače.
Za izbiro senata KPK pa niso odgovorni tisti, ki so se prijavili na razpis, niti izbirna komisija, ampak Borut Pahor.
