Dogaja se v Bosni in Hercegovini v času prenosa oblasti z otomanskega na avstro-ogrski imperij. Ko je leta 1876 bosansko ljudstvo pregnalo Turke, je v deželi zavladal optimizem, da se končno izteka tudi čas fevdalnih odnosov. Dve leti zatem so v deželo vkorakale avstro-ogrske čete. Upanje je bilo še vedno v zraku in tlačan Siman je bil prepričan, da se bo vse spremenilo, zato je prenehal izpolnjevati svoje fevdalne obveznosti.
Nekega dne je prišel mimo gospodar in ga ujel poležavati na tleh, in ko Siman ni hotel vstati pred njim, se kar ni mogel načuditi svojim očem. Tej žalitvi je Siman dodal še novo, rekoč, naj si kar sam nabere sliv, če jih res hoče. V tistem trenutku Siman zmagovito izreče naslednjo lekcijo: »Štiristo let ste nas jahali. Zdaj vas bomo mi jahali štiristo let. Za naslednjih štiristo let pa se bomo še zmenili.«
Ali se ne dogaja nekaj podobnega v Bosni in Hercegovini danes? V letu, ko svet tekmuje, kdo bo bolj imenitno obeležil stoto obletnico dogodka, ki je spremenil svet – uboja Franca Ferdinanda v Sarajevu junija 1914 – so v sredo, 5. februarja, delavci, ki so ostali brez plač in pokojnin, sprožili proteste v Tuzli na severu države. Ni naključje, da so se nemiri začeli prav tam.
Tuzla je bila nekoč, tako kot Sarajevo in Zenica, eno najbolj cvetočih industrijskih mest ne le v Bosni in Hercegovini, ampak vsej Jugoslaviji. Nekdanje republike so danes vse po vrsti industrijsko na psu, potem ko so v tako imenovanem procesu »tranzicije« doživele popolno opustošenje. Nameravali smo na bogati zahod, a če ne prej, je z nedavnim vstopom Hrvaške v Evropsko unijo postalo jasno, da na Balkanu kaj takega, kot je »svobodna tranzicija«, ne obstaja. Stopnja brezposelnosti med mladimi na Hrvaškem je 52-odstotna, tik za državama PIGS, Španijo (s 56 odstotki) in Grčijo (z več kot 60 odstotki). Bosna in Hercegovina še niti ni v Evropski uniji, pa se že približuje Grčiji s 57,9-odstotno brezposelnostjo med mladimi. Ne preseneča torej, da so na ulicah Bosne in Hercegovine predvsem mladi.
»Balkanska pomlad«, kot je dogajanje poimenoval BBC, je sicer lep izraz, a resničnost je veliko bolj zapletena. V primerjavi z Mubarakom ali Ben Alijem tu ni konkretnega sovražnika, razen »podkupljive elite«. Po daytonskem sporazumu je Bosna in Hercegovina razdeljena na dve entiteti, Republiko srbsko in Federacijo Bosno in Hercegovino. Politično se nadalje deli na kantone. In tako naprej... Da skrajšam: ko so protestniki 8. februarja zažgali vladna poslopja, je notranji minister lahko mirno zatrdil, da policija ni v njegovi pristojnosti in zato ni odgovoren za policijsko nasilje. »Kdor zgreši prvo gumbnico,« je dejal Goethe, »ne bo končal zapenjanja.« Daytonski sporazum je bil prva taka zgrešena gumbnica.
Naključje ali ne, 5. februarja, ko so se začeli protesti v Tuzli, je bila tudi dvajseta obletnica prvega pokola na tržnici Markale v Sarajevu. Na eni strani je tako država, ki še vedno ni zacelila vojnih ran, na drugi strani neskončen proces »tranzicije«, industrijsko obubožana država z eno najvišjih stopenj brezposelnosti v Evropi. Ko obupani delavci stavkajo več tednov in se nobena entiteta, ne kanton, ne politik, ne politična stranka ne zgane, to ni »nasilje«. Ko pa obupani demonstranti, predvsem mladi, ki se jim kmalu pridružijo upokojenci, začno policijo obmetavati s kamenjem, zažigati avtomobile in javne zgradbe, jih, kot je bilo pričakovati, označijo za »huligane«.
Ponavlja se stara zgodba. Ko so jeseni 2005 zagorele banlieues v Parizu in dvajsetih drugih mestih po Franciji, smo lahko slišali enake argumente. Nicolas Sarkozy je šel celo tako daleč, da je protestnike imenoval racaille, drhal, ki da jo je treba odstraniti s kärcherjem (ugledna znamka visokotlačnih čistilnih naprav za odstranjevanje trdovratne umazanije, kot so golobji iztrebki). V Libérationu je tedaj francoski filozof Jean Baudrillard zapisal, da »je moralo v eni sami noči zagoreti 1500 avtomobilov in nato, v pojemajočem tempu, devetsto, pa petsto, pa dvesto, da je bila končno dosežena dnevna 'norma' in so ljudje ugotovili, da v naši vrli Franciji vsako noč zgori povprečno 90 avtomobilov«. Samo leta 2005 je v Franciji zgorelo 28.000 avtomobilov. Toda, presenetljivo, samo 9000 jih je zagorelo v banlieues.
Ob teh podatkih se lahko povsem upravičeno vprašamo, zakaj ni francoska vlada razglasila »izrednega stanja« v začetku leta in ne šele ob izbruhu protestov v revnih predmestjih. Enako velja za sedanje proteste v Bosni in Hercegovini: kako lahko protestnike obsojajo zaradi nasilja, ko pa je državna oblast zadnjih dvajset let kot »nevidna roka« opore trgu in vojnim tajkunom daleč bolj nasilna? Kako je lahko razbitje nekaj šip »nasilje«, kraja milijonov pa »biznis«? Ali, kot v zadnjem Pasolinijevem filmu sužnjem razloži eden od štirih salojskih gospodarjev: »Edina prava anarhija je anarhija oblasti.«
Kakorkoli že, da bi razumeli, kaj se lahko zgodi v današnji Bosni in Hercegovini, se vrnimo k Zgodbi o tlačanu Simanu. Kaj se je zgodilo, potem ko je Siman zmagoslavno zavrnil svojega gospodarja? Gospodar je odšel domov praznih rok, a ni tajalo dolgo, ko je tožil svojega nekdanjega tlačana. Ko ga privedejo pred krajevno sodišče, Siman kmalu ugotovi, da se sodišče še vedno opira na stare otomanske zakone, in pristane v zaporu. Njegova žena zboli, otrok prav tako, naš junak doseže dno.
Poanta Andrićeve zgodbe je preprosta: tudi če se morda zdi, da se je vse spremenilo, ponovno premisli. Siman pripoved zaokroži z zgodbo, ki ostaja aktualna tudi za današnje proteste v Bosni in Hercegovini. Njegova družina, pravi, je imela čudovitega petelina. Pel je glasno in imel je najlepši glas. Težava pa je bila, da je za razliko od drugih zapel zelo zgodaj. Simanov oče je nazadnje ubogega petelina, ker ga je zbujal, preprosto zaklal. En petelin ni dovolj. En upor sužnjev ni dovolj. Tudi upor sam ni dovolj. Pomisliti je treba korak naprej. Pravo vprašanje (ne samo) za današnjo Bosno in Hercegovino je zato: kaj pride po protestih?
