»Danes zjutraj sem se pregrešila in pojedla košček čokolade. Ne bi je smela, sladkorna bolnica sem, a brez nje ne bi zbrala dovolj energije za to, da sem prišla sem. Prebivalci Bosne in Hercegovine (BiH) moramo na ulice in zahtevati svoje pravice. Kantona Sarajevo ne potrebujemo, toda te stavbe, v kateri je sedež kantonalne vlade in občine Center, ki jo je gradila Avstrija, ni bilo treba nikomur zažgati. Naše lepe Bosne ni več. Država je razdeljena. Dogaja se nam strašna krivica; ni več srednjega sloja, obstajajo le še revni in zelo bogati. Za to je kriva politika, saj bogatijo ljudje, ki so zrasli iz političnih strank. Rojena sem bila leta 1940, preživela sem eno pa drugo vojno in zame je to, kar vidim, nova vojna. Po zgledu Sirije so nekateri razglasili bosansko pomlad. Bojim se. Ne vidim rešitve. Mladi zapuščajo Bosno. Ostali bomo le še starčki s palicami.«

Tako nam je v soboto pred pogoriščem poslopja kantonalne vlade Sarajeva in občine Center v središču bosensko-hercegovske prestolnice pretresena pripovedovala domačinka Mubera Bašagić. Solze so ji polzele po licih, ko je opazovala povsem razdejano poslopje iz avstro-ogrskih časov, ki so ga dan prej zažgali razjarjeni protestniki. Ti so se v Sarajevu, Mostarju, Bihaću, Zenici in drugih bosensko-hercegovskih mestih pridružili uporniškim delavcem iz Tuzle, ki so bili zaradi divjega privatizacijskega plenjenja njihovih podjetij na ulicah že od minule srede. Protesti so se v nekaterih mestih BiH nadaljevali tudi v soboto in včeraj.

»Gospa, umaknite se, v letih ste«

V petek je bila med sarajevskimi protestniki tudi naša sogovornica Mubera, ugledna sarajevska lekarnarica z zdravilnimi zelišči ter vnukinja Safvet-bega Bašagića, slavnega književnika in začetnika bošnjaškega narodnega preporoda v začetku 20. stoletja. A je prizorišče zapustila, še preden je zagorelo – najprej poslopje predsedstva Bosne in Hercegovine, kmalu za njim še stavba kantonalne vlade in občine Center, ki jo je gasilcem zaradi močnega vetra in zelo slabe opremljenosti uspelo pogasiti šele v soboto zjutraj, ko jo je požar že popolnoma uničil.

Med sicer mirne protestnike se je pomešalo nekaj sto izgrednikov. Uničevali in požigali so vse pred seboj – poslopja političnih institucij, avtomobile, kioske, trgovine, zabojnike s smetmi, tramvajska postajališča, telefonske govorilnice, bankomate... Zakaj jih niso ustavili, vprašamo Mubero. »Zelo nevarno je bilo. Starejši policist mi je rekel: Gospa, umaknite se, v letih ste, čez pol ure bo hudo. Očitno so slutili, kaj se pripravlja. Bila sem v fotokopirnici v bližnji Skenderiji, ko so se nenadoma pojavili fantje, stari med 13 in 15 let. Kape so imeli potegnjene na oči, v rokah pa kamne. Nekdo jih je pripeljal. Veste, facebook prinaša marsikaj – dobro in zlo. Ti otroci so začeli prvi razbijati šipe na stavbah političnih institucij. Sprva so vanje letela jajca. To je bilo simpatično, vsi smo ploskali, potem so začeli metati kamenje,« nam je dogajanje opisala Mubera, ki danes – kot večina prebivalcev Bosne in Hercegovine – životari. Ima okoli 130 evrov pokojnine, pri 74 letih živi v podnajemniškem stanovanju, saj so jim granate, ki so jih Srbi izstrelili s Trebevića, stanovanje v bloku povsem razdejale, družinsko hišo pa so jim zasegli in je do danes še niso uspeli dobiti nazaj.

Toliko vlad in ministrov še ZDA ne bi zmogle

Dr. Svetlana Broz, direktorica nevladne organizacije Svetovni park pravičnikov (Garden of the Righteous Worldwide – GARIWO) za BiH in Balkan, aktivistka za državljanski pogum, publicistka in književnica ter vnukinja nekdanjega jugoslovanskega voditelja Josipa Broza - Tita, nam je dejala, da je večina ljudi v Bosni zrevoltirana zaradi neznosnih političnih in gospodarskih razmer. »Imamo deset kantonov, dve entiteti – Republiko srbsko in Federacijo BiH – distrikt Brčko in državo BiH. Imamo 14 vlad, 14 parlamentov in tisoče ljudi, ki so tam zaposleni, a ne storijo ničesar, da bi državljani živeli normalno. To je konstrukt, ki ga je decembra 1995 prinesel daytonski sporazum in ga ni mogoče vzdrževati, njegove žrtve pa so državljani, ki so v velikanskem odstotku nezaposleni. Kako naj bodo zadovoljni?« se sprašuje Brozova.

O tem, da 14 vlad, od katerih ima vsaka svojega premierja in vsaj deset ministrov ter še najmanj toliko namestnikov, ne bi zmogla financirati niti bogata Amerika, kaj šele revna Bosna, je pred gorečim poslopjem zgradbe kantonalne vlade Sarajeva in občine Sarajevo Center razmišljal tudi domačin Enver. A je bil kljub temu političnemu razsipništvu togoten do požigalcev zgradb, ki so brez hujših poškodb preživele kar tri vojne, uničila pa jih je skupina nasilnih protestnikov. Večina radovednežev, ki so v noči na soboto sredi Sarajeva opazovali, kako se gasilci v močnem vetru spopadajo z ognjenimi zublji, je obsojala storilce, le peščica je menila, da so imeli prav, ko so se znesli nad delovnimi prostori lokalnih in državnih politikov. Razprave o tem so bile na trenutke zelo živahne. Eden od mladeničev je poskušal svojim vrstnikom dopovedati, da škode, ki so jo povzročili požigalci, ne bodo poravnali skorumpirani politiki in tajkuni, ki kradejo ljudem, ampak državljani. »Taksa za izpisek iz rojstne knjige bo poslej deset bosanskih mark, ne več štiri. Tudi davke nam bodo povišali. Kaj smo dosegli s tem uničevanjem?« jih je spraševal. »Pa ravno včeraj sem na občino odnesel vlogo za otroške doklade, zdaj je pa zgorela,« je obžaloval eden od meščanov, na družabnih omrežjih pa se je kmalu po tistem, ko je do tal pogorela občinska stavba, pojavil zapis: »Kdor se je poročil v občini Center, je poslej samski. Poročnih listov ni več.«

Policistom ukazali nevmešavanje

Tarče petkovih popoldanskih izgredov nekaj sto protestnikov so bili predvsem policisti. Kar 144 jih je bilo poškodovanih. Z enim od njih smo se pogovarjali v noči na soboto. Še od petka zjutraj je bil v službi – kljub močno poškodovani nogi, v katero mu je priletela granitna kocka. Ste bili pri zdravniku, ga vprašamo. »Kdaj pa? Ni časa!« Na vprašanje, ali pričakuje nadaljevanje nasilnih protestov, nam je odgovoril s kritiko zoper svoje nadrejene. »Ob tako pasivni varnostni službi, kot je bila tokrat, je mogoče pričakovati marsikaj. Policistov nas je bilo dovolj, a smo imeli ukaz, da se ne smemo odzivati na izgrede. Reševalna vozila so zato vsake tri do štiri minute koga od naših odpeljala v koševsko bolnišnico,« nam je dejal policist, ki je varoval stavbo predsedstva BiH in državnega arhiva, ki so jo protestniki prav tako zažgali, vendar ni pogorela do tal.

»Protestnike so k nasilju usmerili ljudje iz kriminalnega podzemlja«

Svetlana Broz je prepričana, da so bili policisti med petkovimi protesti po vsej državi izpostavljeni povsem nerazumljivemu ponižanju. »Ukazali so jim, da ne smejo opravljati svojega dela, kar je nezaslišano. Policija bi lahko preprečila opustošenje v vseh mestih BiH, kjer so potekali nemiri, a so ji to onemogočili. Če minister za varnost neke države policistom prepreči, da opravljajo svoje delo, je odgovoren za posledice. Nedopustno je, da je protestnikom dovolil, da so zažgali stavbo predsedstva BiH in državnega arhiva, ki je zgodovina te države. Kaj torej lahko pričakujemo od takšnega ministra varnosti Fahrudina Radončića? Prepričani smo, da z njim ne moremo biti varni, zato v GARIWU zahtevamo njegov takojšen odstop,« nam je pojasnila Brozova. Svojo zahtevo so nevladniki takole utemeljili: »Glede na to, da je minister Fahrudin Radončić zavestno pasiviziral policijo, ki omenjenih zgradb ni uspela obvarovati pred požarom, menimo, da je neposredno odgovoren za desetine poškodovanih policistov, velikansko materialno in moralno škodo, ki jo je utrpela BiH, morda je sodeloval celo pri mobilizaciji nasilnih protestnikov.« Svetlana Broz namreč sumi, da petkovi protesti po BiH niso bili spontani, ampak jih je nekdo organiziral. »K temu me napeljuje dejstvo, da so v vseh mestih potekali na popolnoma enak način, zelo pogosto hkrati ali kvečjemu v presledku ene ure.«

Dr. Enver Kazas, književnik, politični analitik in profesor na sarajevski filozofski fakulteti, nam je dejal, da v tem primeru ni šlo za državljanske proteste, ampak za proteste skupin, predvsem mladih in skupin navijačev, ki naj bi jih v Tuzli, Zenici, Mostarju, Sarajevu in Bihaću k nasilju usmerili ljudje iz kriminalnega podzemlja. »V izbruhu besa in vandalizma, ko so se med protestnike pomešale mafijske strukture, so zato protesti zgrešili svoj cilj.«