Arhivi, ki nikomur ne povzročajo glavobola. Pa bi ga morali.

Počasi, počasi ...

ARS domuje v lepi baročni Grubarjevi palači v Ljubljani. Stavba sama je sicer neprimerna za sodobno arhivsko dejavnost, ne glede na to pa se njeni stanovalci spopadajo s tem, kako sploh ohraniti obstoječe fonde in zbirke ter jih posodobiti. Najprej jih, kar se tiče e-hrambe, čaka poenotena standardizacija; zdaj upravne službe hranijo svoja gradiva v različnih elektronskih zapisih, starejših dokumentov pa niti ne digitalizirajo. V ta namen so lani pognali z evropskimi sredstvi podprt projekt OPRR, da se izdelajo programska orodja za pretvarjanje starih v nove datoteke. Prek sprejemnih informacijskih paketov bodo omogočili e-arhiviranje, s tem pa tudi dostopnost gradiva uporabnikom.

Prostorska stiska arhiva, ki naj bi jo ublažila že pred dvajsetimi leti začeta prenova kompleksa vojaških stavb na Roški ulici v Ljubljani, bo v najnujnejšem delu morda le rešena v dveh letih. Skoraj urgentno je reševanje Slovenskega filmskega arhiva (SFA) iz za občutljive filme neprimernih prostorov v Gotenici, ki jih želi nazaj tudi lastnik, ministrstvo za notranje zadeve. Direktor ARS mag. Cvelfar meni, da bodo občutljivo filmsko gradivo v vzhodni trakt stavbe na Roški lahko preselili še letos, celoten arhiv pa v dveh letih. Slovenski filmski arhiv hrani 25 tisoč filmskih kolutov, količinsko pa se gradivo ne bo povečevalo, saj je novejša filmska produkcija skoraj v celoti že digitalizirana.

»Za hrambo vizualnega gradiva na novejših nosilcih se le počasi usposabljamo in opremljamo,« pojasnjuje mag. Alojzij Tršan, vodja SFA. »Doslej nismo digitalizirali še nobenega slovenskega celovečernega filma, edini je pravzaprav hrvaški film Črne ptice, ki je nastal v produkciji Viba filma. Pred leti nam je s tujo podporo v Münchnu uspelo digitalizirati le kratke Grossmanove filme. S Slovensko kinoteko in filmskim centrom želimo digitalizirati vsaj tri filme o Kekcu, pa nikakor ne zberemo dovolj denarja,« še opozarja Tršan.

Če bi čakali na državo, bi bil propad še večji

S problemi arhiviranja, digitaliziranja in hrambe lastne produkcije se srečujejo tudi medijski arhivi.

Še najbolj učinkoviti na področju digitalizacije svojih arhivov so v javnem zavodu RTV Slovenija, meni Tatjana Rezec Stibilj iz ARS, ki strokovno bdi nad tem, kako ravnajo z gradivom kulturnodediščinske vrednosti in podobno. Na RTV sicer ločijo radijski in televizijski arhiv, slednjega pa delijo na filmski arhiv ter videoarhiv. »Znanja je dovolj, problem so finance,« opozarja Stibiljeva.

»Televizijci imajo s TV-dokumentacijo nedvomno veliko več dela kot radijci s svojim arhivom, saj je treba – ob digitalizaciji – skrbeti tudi za hrambo analognega gradiva, ki ga ni malo. 16-mm filme, magnetoskopske trakove, VHS in beta kasete ter druge nosilce je treba vzdrževati, redno previjati trakove, popravljati stare zlepke, skratka sistematično skrbeti tudi za vse stare, izvorne nosilce slike in besede, ki jih je razvoj digitalne tehnike izrinil,« še dodaja Stibiljeva. Zanimivo je, da v filmskem delu arhiva hranijo šestkrat več 16-mm filmov kot v ARS, v TV-dokumentaciji pa vse oddaje v kartotekah in na izvirnih nosilcih, ki so nastale do leta 1990, celo tekste iz prvih eksperimentalnih oddaj, pripoveduje dolgoletna arhivistka-raziskovalka v TV-dokumentaciji Jožica Hafner.

Vodja Mediateke Martin Žvelc je tisti, ki je leta 2004 na RTV Slovenija zastavil projekt digitalizacije. Menda ravno pravi čas, ko se je že vedelo, katere dobre prakse iz tujine so se obnesle, predvsem pa, ker je to narekovala in še vedno narekuje huda degradacija analognih vsebin. Za zdaj še imajo znanje, kako ravnati z analognimi napravami, ter še nekaj rezervnih delov. Kot ustanova, ki hrani kulturno dediščino, so sicer nekaj več podpore pričakovali s strani države, in res v preteklosti niso bili prav skrbni arhivisti, priznajo, toda če bi čakali zgolj na državo, bi propadlo še več gradiva. Opazka strokovnjaka za arhivistiko, da bi se lahko RTV tudi izognila stroškom vzdrževanja arhiva, če bi ga prenesla na državni arhiv, ko so to zakonsko možnost še imeli, se Žvelcu ne zdi primerna. Meni, da ARS nima sredstev niti ustrezne tehnološke opreme in znanja za hrambo digitalnih arhivov.

Nestabilno financiranje digitalizacije

Država sicer nekaj denarja nameni RTV, s čimer jo tudi zavezuje k arhiviranju lastne produkcije in zahteva odprtje arhiva, ki pa je seveda še neurejen. Sredstva za digitaliziranje in arhiviranje niso v nedogled zagotovljena niti na RTV. Nekateri ocenjujejo, da je sistem financiranja digitalizacije arhivov neurejen in nedomišljen. Na RTV projekt sicer pokrivajo s tako imenovanimi razvojnimi sredstvi, to je s prodajo njihovih delnic Eutelsata. Prodaja delnic se s strani nadzornega sveta RTV odobrava vsako leto posebej za tekoče leto, vendar pa bi RTV za te namene potrebovala trajen in stabilen finančni vir. Njen arhiv je namreč ogromen.

Kar zadeva stroške, ti res niso majhni, priznava Žvelc; pove, da so doslej na ta račun porabili 4,7 milijona evrov, za sanacijo, vzpostavljanje videoarhiva in digitalizacijo pa bi v prihodnjih štirih letih potrebovali vsaj še toliko. Koliko bo stroškov s katalogizacijo, trenutno sploh še ni jasno. Stroškov pa ni toliko na račun tehnologije, predvsem so dragi kadri.

Televizijski arhiv je veliko večji in kompleksnejši kot radijski, kjer lahko digitalizacija poteka veliko hitreje. Tudi LTO-knjižnica, kjer se shranjujejo digitalna gradiva, je še v razvoju. Lani so sicer digitalizirali črno-belo nanizanko Dekameron ter barvno serijo Cvetje v jeseni, iz katere je pozneje nastal še celovečerni film, a kot smo slišali, naj bi se v tem digitalnem vesolju digitalizirana verzija Cvetja v jeseni že izgubila. Žvelc zagotavlja, da temu ni tako; težava je nastala, ker ima televizija ogromno serverjev in potem niso točno vedeli, katera verzija je prava. Ob bolj dodelanem sistemu bo tovrstnega iskanja manj.

Kar zadeva filmsko gradivo, pa digitalizacija še ne pomeni tudi restavracije; določene stvari lahko elektronsko popravijo, mnoge poškodovane kadre pa je treba ročno sanirati. Tudi zato bodo posodobili samo materiale z umetniško vrednostjo, pa še tega se bo treba najprej naučiti. Žvelc ni optimističen, da bi SFA kmalu dobil urejene prostore znotraj ARS na Roški, zato bodo hladilnico za svoj filmski arhiv postavili kar v svojih prostorih. Priganja jih tudi sindrom ocetne kisline, ko zaradi previsoke temperature in vlage propadajo barvila v filmu, kar je menda presenetilo vse svetovne filmske arhive.

Kot že rečeno, so v radijskem arhivu pri digitalizaciji najhitrejši. »Dlje ko bi odlašali, slabše bi bilo, saj analogna tehnologija hitro postaja zastarela in neuporabna, izginjajo znanje in rezervni deli,« pove tudi Bojan Kosi iz Mediateke. Poleg digitalizacije se ukvarjajo še z zajemom in arhiviranjem novih zvokovnih vsebin, ki nastajajo v vseh radijskih produkcijskih sklopih v Ljubljani, Kopru, Mariboru in Lendavi. Radijsko gradivo sicer v grobem delijo na govorno in glasbeno zbirko. V prvi so zajete radijske igre, oddaje in podobno, skupaj beležijo 70.000 magnetofonskih trakov, v glasbeni zbirki pa hranijo okoli 130.000 magnetofonskih trakov, 80.000 CD-jev in 100.000 gramofonskih plošč. Množično so analogne vsebine začeli digitalizirati pred petimi leti, doslej so v sodobne arhivske formate prepisali 80 odstotkov arhiva, ki ga hkrati tudi kataloško obdelujejo.

Ko so v Narodni in univerzitetni knjižnici začeli digitalizirati pisno kulturno dediščino, je pred kakšnimi desetimi leti prišlo na vrsto tudi medijsko gradivo. Za ta namen prejemajo s strani ministrstva za kulturo kar nekaj denarja, najemajo tudi zunanje izvajalce, bolj ali manj uspešno, sicer pa časopisne in druge serijske publikacije presnemavajo na mikrofilme.

»Ocenjujemo, da smo digitalizirali že 75 odstotkov vse periodike izpred druge svetovne vojne, ostale so le še manjše publikacije, ki so izhajale krajši čas. Po drugi svetovni vojni pa je zaradi še veljavnih avtorskih pravic delež bistveno nižji, digitalizirali smo le kakih deset odstotkov gradiva. V teh odstotkih ni zajeto samo dnevno časopisje, ampak najrazličnejše serijske publikacije, znanstvena periodika, tedniki, mesečniki. Skupna številka vseh naslovov periodičnih publikacij, ki so v digitalni obliki dostopni na portalu dLib.si, je 652,« pojasnjuje vodja službe za razvoj in upravljanje digitalne knjižnice pri NUK Janko Klasinc.

Avtorske pravice zastirajo medijske arhive

Z vidika avtorskih pravic pa je lahko problematično tudi obdobje pred letom 1945. Po zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah traja avtorska pravica za čas avtorjevega življenja in 70 let po smrti avtorja in torej ne 70 let od objave dela. Sploh pri periodiki, ki jo tvorijo članki različnih avtorjev, je razčiščevanje avtorskih pravic posebej težavno, poudarja Klasinc. Tudi zato zdaj prihaja do neažurnih zastojev. Pomenljivo je ob tem še, da je arhiv Dolenjskega lista digitaliziran v celoti in dostopen na dLib.si, vendar pa je njegovo digitalizacijo izvedla novomeška regionalna knjižnica, ki je javni zavod. Po drugi strani pa Dnevnik, Delo in Večer, ki so zasebna podjetja, svoje šele arhive še digitalizirajo.

Manj problematično se zdi obdobje zadnjih desetih let, ko so časopisne hiše z avtorji pogodbena razmerja že urejale tako, da se poleg objave v časopisu dovoli posredovanje vsebin tudi tretji osebi za namene objave in dostopa, v tem primeru NUK. Zatakne se namreč, ko bi uporabniki želeli dostopati do časopisov iz tega obdobja prek spleta.

Avtorske pravice so praktično neurejene za večino časopisih publikacij, ki so izšle po drugi svetovni vojni in pred več kot desetimi leti. Znotraj knjižnic ta problem blaži zakon o knjižničarstvu, ki dovoljuje »reprodukcijo lastnega gradiva«, drugače pa je internetni dostop do digitalne knjižnice prek NUK možen le, če ima založnik z avtorji sklenjene ustrezne pogodbe. »Če nam vaš časopis Dnevnik odda dovoljenje za objavo arhiva vašega časopisa, ga z veseljem umestimo med zbirke in objavimo na spletnem mestu,« pravi Matjaž Kragelj, vodja enote za razvoj in upravljanje digitalne knjižnice pri NUK. Seveda pa bi zaradi težav z avtorskimi pravicami najprej potrebovali zakon, ki bi dovolil javno objavo in uporabo, če drugače ne, vsaj za študijske in raziskovalne namene.

V NUK se arhivsko medijsko gradivo digitalizira na treh ravneh. V prvo skupino sodijo tiskani fizični izvodi, ki so jim že potekle avtorske pravice in jih lahko skenirajo, druga skupina so znanstveno periodične publikacije, ki jih financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost ARRS in že prihajajo na elektronskih kopijah. V tretji skupini so časopisi, ki jih NUK in še nekatere nacionalne knjižnice pridobivajo vsakodnevno kot »obvezen izvod«, k čemur založnike zavezuje zakon o obveznem izvodu publikacij. Če je izvod izšel v časopisni obliki, ga potem v NUK hranijo v tiskani verziji, če je izšel na on-line ediciji, pa v elektronski.

Za oddajo obveznega elektronskega izvoda so razvili poseben informacijski sistem, vendar pa časopisne hiše svoje izvode še vedno oddajo v fizični in ne (tudi) v digitalni obliki, zaradi česar prihaja do zastojev pri urejanju digitalnega arhiva. Je pa zakon o obveznem izvodu v kontekstu avtorskih pravic nekakšna izjema: uporabo gradiva, ki ga NUK pridobi kot obvezni izvod, dovoljuje vsaj znotraj knjižnice.

Država bi lahko problem sofinanciranja digitalizacije oziroma pridobivanja digitalnih kopij trajno rešila prek NUK – v te namene se je NUK, ki bi lahko bil nekakšen centralni arhivar za področje kulture, lani že sestal z ARS in nekaterimi ustanovami. Skupaj so zastavili Smernice za zajem, dolgotrajno ohranjanje in dostop do kulturne dediščine v digitalni obliki. Nekaj več interesa se pričakuje tudi od založnikov oziroma lastnikov medijev. Če jim trajna hramba »včerajšnjih« publikacij ni ravno prioriteta, bi se s tem trajneje uredil problem ohranjanja nacionalne kulturne dediščine, založniki pa bi morda svoj interes lahko iskali tudi v trženju arhiva.

Vendar pa direktor razvoja in raziskav pri časopisni hiši Dnevnik mag. Aleksander Bratina ocenjuje, da je povpraševanje po Dnevnikovih arhivskih gradivih pravzaprav majhno in da četudi bi želeli tržiti digitalizirane izvode, bi bilo treba najprej urediti avtorske pravice za nazaj. V hišnem arhivu so v knjižni obliki vse stare publikacije Dnevnika in tako na voljo zainteresiranim, kdaj bo digitaliziran celoten arhiv, pa je bolj vprašanje stroškov. »Izvode iz zadnjih desetih let pa že sproti kopiramo na tračne enote; hranimo jih na drugi lokaciji, kot tudi v našem redakcijskem sistemu, ki je hkrati temeljni sistem za našo spletno stran, na katero gredo tudi članki iz tiskane izdaje,« pojasnjuje Bratina. Vendar pa so shranjene le digitalne kopije Dnevnikovih edicij brez ustrezne kataloške obdelave, ki bi olajšala brskanje po edicijah.

Dr. Sašo Gazdič z ministrstva za kulturo je prepričan, da se je verjetno še najlažje lotiti prenosa starejših medijskih publikacij v digitalni format. »Vsekakor je jasno, da bi morale biti vsaj tiste medijske vsebine, ki nastajajo z davkoplačevalskim denarjem, digitalizirane in arhivirane v skladu z zakonodajo s tega področja. Krčenje javnih sredstev seveda ne gre na roko hitremu reševanju te kompleksne problematike, vseeno pa kljub izzivom, ki so pred nami in jih naslavlja tudi nov Nacionalni program za kulturo, lahko rečemo, da digitalizacijo, produkcijo digitalnih vsebin in njihovo trajno ohranjanje že izdatno (so)financiramo in reguliramo,« pravi Gazdič. Minister naj bi že kmalu imenoval delovno skupino, ki bo pripravila celovito strategijo na področju digitalizacije, ki je v pristojnosti njihovega resorja.