Po propadu Jesenic je paradni konj slovenskega hokeja po sili razmer postala Olimpija, ki je vsak mesec bližje skrajnemu robu preživetja. Še slepi bodo kmalu uvideli, da gre tivolska zgodba po poti jeseniškega scenarija in da so že davno prižgani vsi alarmi. Letošnja odisejada v EBEL je kronski dokaz, da Olimpija ni več zmožna nositi bremena tako močne regionalne lige, saj zaostaja za vsemi kriteriji. Klubu se je več kot prepolovil obisk na domačih tekmah, zdaj v dvorani ni več denarja niti za glasbeno podlago, po 35 letih dela je prekipelo napovedovalcu Jožetu Rojku, ki je zaradi arogantnega odnosa klubske pisarne dvignil roke od zapisnikarske mize.
Še huje je v odnosu uprava-igralci. Glede na poslovanje v tej zimi je očitno, da ljubljanski hokejski samodržec Matjaž Sekelj ni več zmožen sam voditi kluba na profesionalni ravni. Izključno njegova zasluga je, da Olimpija letos doživlja najhujšo nočno moro na ledu v EBEL, potem ko ni poskrbel za konkurenčno moštvo, s čimer je naplahtal navijače s sezonskimi vstopnicami, trenerju Ivu Janu pa ni zagotovil niti osnovnih pogojev za delo, da bi imel ob sebi pomočnika. Kako globoko je zabredel klub, pove že podatek, da v Tivoliju sploh ni več novica, da hokejisti ne prejemajo plač, povrhu pa nekateri ne morejo niti igrati, ker na klopi ni dovolj palic.
Decembra so vodilni v klubu ob predstavitvi nove predsednice Ditke Maučec obljubljali boljše čase, a je po dveh mesecih jasno, da se kaj bistvenega ni spremenilo. Če želi biti Maučečeva šefinja tudi v praksi in ne zgolj na papirju, mora zahtevati revizijo poslovanja, s čimer bi potrdila ali ovrgla dolgoletne govorice o spornem gospodarjenju v klubu. Če Olimpija ne bo počistila pred svojim pragom, bo pot iz začaranega kroga nemogoča.
