Trenutno stanje je zelo dobro. Sem v odlični formi, pa tudi samozavest sem pridobila z zmago na turnirju v Nemčiji. Igram super. Popravila sem nekaj tehničnih elementov, predvsem bekhend in gibanje. Na pokal Fed tako odhajam dobro pripravljena. Tudi psihološko sem napredovala, saj sem bolj umirjena.
Potem med dvoboji ne preklinjate več in ne lomite loparjev?Kakšen lopar tu in tam še zdrsi iz mojih rok, preklinjanja pa ni več.
Je takšno vedenje prej oviralo vašo uspešnost?Da, zato ker je včasih prestopilo mejo primernega. Izgubila sem koncentracijo, kar se zdaj ne dogaja več.
Kdaj ste se tega začeli zavedati?Predvsem so mi to govorili drugi, trenerji in ljudje okoli mene, a ker sem bila premlada, jih nisem upoštevala. Zdaj sem starejša in zrelejša, posledice takšnega vedenja pa sem občutila na lastni koži.
Pestre izkušnje ste doživeli tudi na teniški akademiji v avstrijskem Dornbirnu. Kaj se je tam dogajalo?Premalo smo trenirali. Poslali so me tja, ker so mislili, da bo zame boljše, če grem stran od domačega življenja, kjer sem razmišljala predvsem o zabavah in prijateljih. Toda v Avstriji jim je šlo samo za denar, treningi pa so bili zelo slabi.
Kdo vas je poslal v Avstrijo?Sponzor iz Rusije. Akademijo so mi predstavili, kot da ima odlične pogoje, a tega ni bilo. Tudi na turnirje sem hodila sama brez pomoči akademije, kar zame ni bilo najboljše. Trenerji so bili slabi, pa tudi discipline ni bilo. Trenirali smo samo dve uri, preostali čas pa sem bila prepuščena sama sebi. Kljub temu nismo smeli ven iz akademije, saj smo imeli zaporniški režim.
Kakšna teniška akademija je bila potem to, če ste lahko trenirali samo dve uri na dan?Čudna. Igrišča so po treningu zaklepali. O tej akademiji nočem nič več slišati niti vedeti. Jemali so nam tudi mobilne telefone. Lahko smo ga imeli samo eno uro na turnirjih. Staršev denimo nisem videla pol leta.
In kaj ste še počeli preostali čas?Nič posebnega. Malo smo se družili, gledali televizijo...
Kako so se na akademiji počutile druge igralke?Vse, ki so prišle tja, so odšle po dveh ali treh mesecih.
Vi te možnosti niste imeli?Ne, saj sem bila prisiljena, da ostanem tam. Na podlagi trenerja v akademiji sem dobila sedanjega sponzorja, s čimer so me držali v šahu. Precej naporno je bilo.
In kako ste se rešili iz tega položaja?Preveč je bilo vsega skupaj, kar so videli in spoznali tudi drugi okoli mene, saj ni bilo niti uspehov niti pravega vzdušja. Nato smo imeli precej oster sestanek, na katerem smo že skoraj prekinili sodelovanje, a je sponzor na koncu vendarle ponudil priložnost moji novi ekipi. Zdaj je zadovoljen, da mi je verjel, saj se je vse poplačalo.
Kdo sedaj skrbi za vas?Imam dva trenerja, to sta Boštjan Doberšek in Urška Klemenc, ki skrbita za mojo pripravljenost. Zelo dobro se razumemo. Zdaj sem doma v Celju. Pomembno je, da ni poškodb.
Kakšen je načrt za bližnjo prihodnost?Odšla bom na dva turnirja v Brazilijo, nato pa se bom vrnila v Evropo na peščeni del sezone. Prijavila se bom tudi na Roland Garros, kjer bom igrala kvalifikacije. Branim malo točk, zato nimam česa izgubiti.
Si še upati napovedati, da boste nekoč številka ena na svetu?Počasi, počasi. Zdaj si cilje postavljam bolj preudarno, a nikoli ne veš.
