Gremo po vrsti. Janez Škrabec, ta neznansko premetena figura, ki je dolgo igrala na tržno nišo poslovneža s presežkom, poslovneža, ki ne misli le na posel, temveč ima v svoji lepi duši vselej prostor še za nekaj več, je v oddaji Tarča o olimpijskih igrah v Sočiju zaigral z odprtimi kartami. V pogovoru, ki naj bi poiskal racionalni kompromis med tem, da športni dogodek kot tak podpremo, in tem, da ga kot Putinov projekt zavrnemo (jasno, nemogoča naloga), so bili gostje po večini vsaj precej zadržani do tega, da bi Rusiji peli hvalospeve. In če so bili v prispevkih celo mnogi športniki, ki jim sodelovanje na igrah predstavlja resnično življenjski interes, sposobni radikalne kritike, kritike, ki si je ne drznejo izreči tudi mnogi slovenski intelektualci, pa je za ravnotežje poskrbel Janez Škrabec. Če pustimo ob strani vse drugo in ga v podpori zanj ključnega trga osebno celo nekako »razumemo«, nikakor ni mogoče mimo njegove replike na povsem nekonfliktno humanistično sporočilo Branka Sobana, nekdanjega dopisnika iz Moskve. Ta nas je spomnil, da bo prav letos minilo 150 let od genocida nad Čerkezi, ki se je zgodil prav na prizorišču olimpijade – in da oblasti ne premorejo niti toliko prazne morale, da bi dovolile postavitev obeležja.

Škrabec, ki Rusijo ljubi prav toliko intenzivno, kot ljubi sebe in svoje posle, ob tem ni znal biti tiho. Najprej se je pokroviteljsko in napol posmehljivo poklonil Sobanovemu zgodovinskemu spominu, nato pa nadaljeval:

»Po tej logiki (...) bi predlagal, da sploh nimamo OI leta '14, zato ker je ravno 100 let največje morije prve svetovne vojne. Po drugi strani je bila ravno v Sarajevu 70-letnica uboja Gavrila Principa, ko so bile takrat OI, pa ne vem, če so imeli Avstrijci kakšne pomisleke, da gredo tja. Jaz sem prepričan, da je Soči dobra izbira (...). Mi Slovenci smo ponosni, da lahko v enem dnevu smučamo in se kopamo v morju. Tukaj se to v eni uri lahko naredi.«

A če primerjava med iztrebljenjem naroda in atentatom na prestolonaslednika priča o popolnem kolapsu morale, pa nam osladno nadaljevanje pokaže drugo plat tega psihičnega profila – izgubo občutka za fakte. Ne, ta turistična razglednica je prevara in nasedemo ji le v primeru, če se prepustimo sanjarijam čudežnega sveta kapitala. Fizična realnost, pa naj ima v kapitalizmu še tako nepomembno vlogo, je namreč precej drugačna. Ko se v Črnem morju lahko kopamo, lahko smučamo samo po travi, ko pa je na gori sneg, lahko v morju čofotamo samo v neoprenu – danes je, denimo, njegova temperatura prilezla do 10 stopinj, kar je, mimogrede, stopinjo manj kot kaže boja, ki plava v Piranskem zalivu...

Tako kot Škrabec tudi ameriški veleposlanik živi v zamaknjenem svetu. Ve, kar hoče vedeti, izreče, kar hoče izreči, in sklepamo lahko, da se je tudi zagovora na MZZ, ki je sledil njegovi neokusni oceni celotne slovenske zgodovine (in ne le osamosvojitvene vojne), nadvse razveselil. Če nič drugega, bo to še ena zgodba, ki jo bo na stara leta pripovedoval svojim prijateljem – če pa bo imel priložnost, da še nekaj časa ostane v Sloveniji, bo bržkone našel način, da jo izkoristi kot izgovor za še bolj predrzne komentarje.

Seveda imata tako Škrabec kot Mussomeli v objektivnem smislu prav, ko sklepata, da si to lahko privoščita. Ob teh izjavah se lahko zgražamo in se repenčimo, pa vendar prav dobro vemo, da sta v tej strukturi sveta vsak na svoj način umeščena na pozicijo moči in da je vsak protest, če ni absolutno kolektiven in se ne omeji na lepodušništvo, vreden toliko kot nič.

In jasno, podobno kot Škrabec in Mussomeli, pa čeprav je v primerjavi z njima pravi palček, razmišlja tudi Igor Lukšič, ko kot »neokusno« (?) oceni idejo, da bi minister za zdravje postal kandidat, ki je zastopan v formuli »zares verjamem v solidarnost in dobil bom za sladkorni trs glasov«. Tudi Lukšič se že dolgo ponaša s tem, da pozna realnost tega sveta in razmerja moči, tudi on je ponosen, da je pragmatik in ne sanjač, tudi on ve, da tega sveta ni mogoče spremeniti, in tudi on je prepričan, da je zato, ker govori s tega položaja, avtomatično že tudi duhovit. Verjetno si je sam všeč – ampak ne, takšne posiljene retorične mojstrovine niso duhovite, tako kot ni bil duhovit Škrabčev argument proti Sobanu in kot ni bil duhovit Mussomeli, ko je nedavno izjavil, da mu je od vseh slovenskih besed naljubša »spiz**«, ki jo je pod neko njegovo fotografijo zapisal anonimni komentator.

Ljudem tega tipa enostavno ni dovolj, da imajo moč. Njihova pozicija v sistemu je zanje več kot pozicija moči, je tudi moralna pozicija: vsi, ki blodijo v nižjih sferah sistema, so tam po svoji krivdi, ker niso, tako kot oni, prepoznali Resnice. In ker se vsak, ki uvidi Resnico, za nazaj čudi temu, da je bila pot do nje pravzaprav lahka, bodo vsi ostali, ki tega niso sposobni (pa naj gre za Branka Sobana, Slovenijo ali nove stranke), v njihovih očeh smešni in si bodo duhovičenje zaslužili.

A kot vselej ima tudi ta pozicija svojo šibko plat. Vsak od njih je močan, a v primerjavi z najvišjimi strukturami se počuti šibkega. Veliki so, a hkrati majhni – in šele ta razpetost je tista, zaradi katere so tedaj, ko se posmehujejo drugim, sami še za stopnjo bolj smešni.

Lukšič nikoli ne bo zares velik politik, Škrabec nikoli ne bo zares velik poslovnež in Mussomeli nikoli ne bo zares velik diplomat. In če si dejansko želimo, da ne stresajo še naprej svojih neslanih šal, ni dovolj posamičen protest, temveč racionalna in celostna akcija. Recimo: če ljudje Lukšiča ne bi izvolili na pozicijo, za katero nima talenta, in če bi ta ista država nekoliko preverila uglednost Škrabčevih poslov in se uprla logiki podmizja in izkoriščanja, na katero se opirajo, bi morda tudi Mussomeli izgubil občutek majhnosti, občutek, da so ga poslali v neugledno državo, iz katere se lahko dela norca.

Tadej Troha