Igor Lukšič naj bi leta 2009 svojim kolegom in sorodnikom, zaposlenim na Fakulteti za družbene vede (FDV) in na Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU (ZRC), z zlorabo položaja zagotovil znatno finančno korist, piše v ovadbi, ki jo je konec minulega leta prejela policija. To naj bi storil tako, da je kot takratni šolski minister dosegel, da so na ministrstvu 1,4 milijona evrov vreden razpis za sredstva iz evropskih skladov (z naslovom Formalne oblike izobraževanja za državljanstvo v multikulturni družbi) napisali izbrancem na kožo in ga tudi prilagojeno izvedli. »Sokriva« naj bi bila še Lukšičeva strankarska sodruga Jernej Pikalo in Aljuš Pertinač, ki pa je že zanikal, da bi bil v času priprave razpisa zaposlen na ministrstvu.
Ovadbo pristojni organi še preučujejo, naše poizvedovanje pa je pokazalo, da so Lukšičevi strankarski in akademski kolegi ter sorodniki res prejeli znatna sredstva, toda z njimi niso (o)bogateli, saj so jih skoraj v celoti prejeli v okviru svojih zakonitih plač. Poleg tega kar 85 odstotkov dodeljenih sredstev izvira iz evropskih skladov, kar pomeni, da je bila izvedba razpisa tudi pod strogim nadzorom evropskih organov.
Sredstva za plače in za honorarje
V dosedanjih medijskih odzivih je ostalo neopaženo, da je bivši minister Lukšič s tem, da je omogočil in izvedel ta razpis, državi v resnici koristil. FDV je namreč pridobljena sredstva uporabila tako, da je z njimi pokrila del plač zaposlenih in nekaj mladim raziskovalcem omogočila zaposlitev vsaj za določen čas. Podobno je bilo na ZRC. Tudi tam so si zaposleni strokovnjaki s pomočjo sredstev iz projekta zaslužili svoje plače, nekaj mladih družboslovcev in humanistov, ki so jim vrata rednih služb v glavnem zaprta, se je lahko zaposlilo vsaj za dve leti. Odgovor na vprašanje, ali je v razpisu najti tudi koruptne elemente, pa je težji.
Ne drži, da minister Pikalo ni dobil ob plači nobenega avtorskega honorarja. Avtorske honorarje je na ZRC dobilo 18 zunanjih raziskovalcev, med njimi so si dodatek k plači z delom za projekt ZRC (pisanjem člankov) omogočili tudi Pikalo, dr. Cirila Toplak, Blaž Ilc in Marinko Banjac, vsi s FDV. A skupaj so prejeli le 6474 evrov (Pikalo 1560 evrov) bruto. Na FDV pa so avtorske pogodbe sklenili z 12 zunanjimi strokovnjaki, med njimi z direktorjem ZRC Otom Lutharjem (ki kot direktor ZRC na »domači« instituciji za projekt ni dobil nobenega plačila) in dr. Marino Lukšič Hacin. Luthar je dobil 5980 evrov bruto, Lukšič-Hacinova, ki je za svoje delo na projektu v okviru ZRC dobila le svojo plačo, pa 1820 evrov bruto.
V oči bode tudi to, da se je na drugi vsebinski sklop v razpisu, ki je zadeval pedagoške vidike državljanske vzgoje, prijavila le FDV, kjer je nato razpis potekal pod okriljem Centra za kritično politologijo, ki ga vodi Lukšičev brat dr. Andrej Lukšič. Niso pa se prijavile pedagoške fakultete ali (samostojno) Pedagoški inštitut, kjer se največ raziskovalcev ukvarja z omenjenimi vidiki. Tudi na prvi sklop, ki je zajemal strokovne podlage »za izobraževanje za medkulturne odnose ter aktivno državljanstvo«, sta prispeli le dve prijavi. Poleg zmagovalca – Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, katerega predstojnica je Lukšičeva sestrična dr. Lukšič Hacin – je za razpisana sredstva kandidiral le še zavod Zdravo življenje. In morda najhuje: naše poizvedovanje je tudi pokazalo, da so nekateri rezultati raziskav, vsaj kar zadeva državljansko vzgojo oziroma FDV, neuporabni. Na papirju sta denimo ostala temeljna predloga iz ključnega dokumenta – strategije razvoja državljanske vzgoje v RS.
Nujno potreben še en zavod...
Ta dokument, ki vsebuje izhodišča za prenovo poučevanja tega predmeta, analizira didaktiko na tem področju in predlaga ukrepe za hitrejši razvoj, naj bi bil eden najpomembnejših sadov projekta, ki ga je izvajala FDV. Toda ključna predloga, po štirih letih oba neuresničena, sta strel v prazno. V Sloveniji naj bi namreč ob vrsti tovrstnih institucij ustanovili še eno – Center za demokratično državljanstvo – ki bi ponujala vsa formalna in neformalna izobraževanja na tem področju ter združevala raziskovalce in institucije s tega področja. Avtorji strategije (od 14 se le trije ponašajo z nazivom magister ali doktor znanosti) sicer priznavajo, da Slovenija premore številne tovrstne ustanove, a kaj, ko nobena tega področja »ne naslavlja celostno«. Za delovanje tega zavoda naj bi država prispevala 164.000 evrov na leto. V drugem delu strategije pa avtorji kritizirajo obstoječe učbenike in kurikule, ki da vsebujejo napačne koncepte demokracije in državljanstva, nacionalistične tendence, etnocentrizem itn., kar drži. Toda tovrstne probleme naj bi rešili tako, da bi v srednje šole uvedli – nov obvezni predmet s tega področja. Tudi ta predlog je na srečo ostal neuresničen.
Rezultatov obeh projektov, ki jih ovaditelji in nekateri mediji spregledujejo, je kljub vsemu kar nekaj, saj sta tako FDV (v celoti je sodelovalo 28 raziskovalcev) kot ZRC (poleg že omenjenih 18 je bilo vključenih še 22 redno zaposlenih) organizirala vrsto posvetov ter pripravila številne publikacije in priporočila za ministrstvo. Žal je večina teh še vedno na papirju.
