Kako neprijetno in nevarno početje je lahko kraja tajnih podatkov, je v filmski uspešnici Misija: Nemogoče leta 1996 na velikih platnih prikazal Tom Cruise. Gre za slavni prizor, poln Tomovih cirkuških vložkov, in najslavnejše kaplje znoja v filmski zgodovini. Ni rečeno, da je bil vzrok film, a ameriška Nacionalna varnostna agencija (NSA) je očitno dobila podoben nauk, preden se je lotila projekta Quantum.
Kot piše New York Times, so v ameriški obveščevalni agenciji že leta 2008 uporabljali tehnologijo, ki jim je omogočala dostop do računalnikov in informacijskih sistemov tudi, kadar niso bili povezani s svetovnim spletom. To jim je uspelo s pomočjo dokaj stare tehnologije, ki pa se je izkazala kot še kako uporabna. Gre za skrivne kanale radijskih signalov, prek katerih komunicirata zlonamerni oddajnik v okuženi napravi in sprejemna radijska postaja, ki je lahko oddaljena več kilometrov in velika kot kovček.
Radijski signal lahko oddajajo poleg zlonamernih čipov v računalniku tudi USB-kartice ali kabli, ki so priklopljeni na USB-vhod in prek njega dostopajo do vsebin na napravi. Prek radijskih signalov lahko agent na napravo naloži tudi zlonamerno kodo oziroma programsko opremo, ki prevzame nadzor nad napravo in na njej izvaja agentove ukaze.
Običajno bi pričakovali, da so okužene računalnike, mobilne telefone ali informacijske sisteme v roke dobili tajni agenti, ki so namestili prisluškovalne naprave ali naložili zlonamerno kodo. Znani so tudi primeri, ko so obveščevalne agencije politike obdarile z zlonamernimi darili, ki so omogočala vohunjenje. Eden slavnejših primerov v zadnjem obdobju so bili okuženi ruski USB-ključi. Kot gre razbrati iz pisanja New York Timesa, ki se sklicuje na dokumente Edwarda Snowdna, pa bi tokrat lahko šlo celo za vstavljanje zlonamerne strojne opreme v naprave že v času množične proizvodnje.
Takšne obtožbe v svetu tehnologije sicer niso nove. Američani so bili zelo glasni glede domnevnega vstavljanja zadnjih vrat v naprave kitajskega podjetja Huawei. Pred časom je na načrtno vstavljanje zadnjih vrat v računalniška vezja opozarjala tudi neprofitna medijska organizacija Pro Publica, ki se je prav tako sklicevala na Snowdnove dokumente. Da so zadnja vrata lahko aktivna tudi takrat, ko so naše naprave odklopljene s spletne povezave, pa se je do zdaj večini uporabnikov zdelo kot znanstvena fantastika. Snowdnovi dokumenti naj bi razkrivali tudi, da imajo ZDA na Kitajskem dva podatkovna centra, prek katerih lahko vnašajo zlonamerno kodo v računalnike. Tudi sicer naj bi bila najpogostejša tarča operacij, ki jih NSA izvaja v sodelovanju s Pentagonovo enoto za kiberobrambo, kitajska vojska.
Razkritje je v kontekst postavilo tudi marsikatero vohunsko zgodbo preteklih let, ki ni bila povsem jasna. Med glavne tovrstne skrivnosti vsekakor sodi kibernetski napad na iranski jedrski program z virusom Stuxnet. Virus je okužil Siemensove turbine, ki so jih Iranci uporabljali v prizadeti jedrski elektrarni, ameriškim obveščevalcem pa je pošiljal podatke o njenem delovanju. Pozneje so virus uporabili celo za načrtno sprožanje okvar in s tem motili napredek bogatenja urana. Kako je virus okužil sistem, ki je bil priklopljen zgolj na interno mrežo, kako mu je uspelo podatke pošiljati iz elektrarne in kako jim ga je uspelo nadzirati na daljavo, nikoli ni bilo povsem pojasnjeno. Članek ameriškega časopisa sedaj razkriva, da je bil Stuxnet eden prvih poskusov uporabe omenjene radijske tehnologije. Leta 2012 je bil prav tako v Iranu še en nenavaden dogodek, ko so enote revolucionarne garde premaknile neki kamen, iz njega pa so se usuli kosi vezja. Domnevno naj bi šlo za napravo za prestrezanje podatkov iz bližnje jedrske elektrarne, izvora vohunskega kamna pa nikoli niso razkrili.
Američani sicer zagotavljajo, da tovrstnih orodij ne uporabljajo za gospodarsko vohunjenje, temveč zgolj v obrambne namene oziroma za »aktivno obrambo«, ki v primeru Stuxneta že močno spominja na sporno doktrino preventivnega napada iz časa Georgea W. Busha. Prav tako je govorjenje o izključno obrambnih orodjih v kibersvetu popolnoma iluzorno, saj ima lahko praktično vsako kiberorodje tako obrambno kot napadalno sposobnost.
