Številni skakalci, ki so trenutno junaki in celo zmagovalci v karavani, se sploh še niso rodili, ko je Kasai, ki prihaja iz olimpijskega Sapora z največjega japonskega otoka Hokaido, že tekmoval na tekmah v najbolj prestižni mednarodni konkurenci. V njej je pri komaj 16 letih debitiral na domačih tleh v Saporu z 31. mestom. To je bilo obdobje, ko je bila tehnika položaja smuči v zraku še paralelna. A v skladu z novimi trendi se je hitro priučil škarjastega sloga. Še preden je dosegel prvo zmago na tekmah za svetovni pokal 6. marca 1993 v Lahtiju, je marca leta 1992 v kaotičnem in vetrovnem Harrachovu na Češkem s številnimi padci senzacionalno postal svetovni prvak v smučarskih poletih. To je bilo obdobje, v katerem je navduševal s svojim ekstremnim in neustrašnim slogom, saj je bil položaj telesa nižji od smuči.
Njegova zaščitna znaka sta nasmeh in v skladu z japonsko kulturo priklon tistemu, ki je od njega boljši na tekmi. Deset let, od zmage v Park Cityju leta 1994, je trajalo sušno obdobje brez prvega mesta na tekmah za svetovni pokal. Kako ga spoštujejo tekmeci, je bilo očitno na Kulmu v trenutku, ko je čakal na izračun točk za dolžino, slog in veter po njegovem drugem poletu na Kulmu. Še preden se je ob njegovem točkovnem izkupičku zasvetila številka ena, so Schlierenzauer, Prevc, Loitzl, Stoch... z glav sneli kape in čelade ter se mu v skladu z japonsko kulturo spoštovanja globoko priklonili. Kasai se ni prepustil čustvom radosti, vse dokler ni bilo dokončno odločeno, da je veliki zmagovalec. Nato je zmagovito dvignil smuči in palec na desni roki.
Smučarski poleti so njegova strast. Nazadnje je na poletih zmagal v Planici pred 15 leti. »Lani na finalu svetovnega pokala v Planici sem znova občutil strast za letenje,« je pod letalnico Kulm, ko je bilo očitno, da misli iz japonščine sproti prevaja angleščino, razlagal simpatični in neuničljivi Kasai, ki ni nikoli dosegel slave rojakov Funakija, Harade, Okabeja... Na vprašanje, v čem je skrivnost, da je v petem desetletju življenja v šampionski formi na najvišji ravni, je odvrnil: »Ni skrivnosti. Dobra telesna in psihična pripravljenost ter zvrhan koš izkušenj. Imam jih največ med vsemi v karavani. In seveda strast do smučarskih skokov. So edina stvar, ki jo znam početi v življenju. Največji delež uspeha je narejen v glavi. Najbolj pomembno je, da se še vedno počutim zelo mladostnega.« Zaradi poškodb kolena in težav s hrbtenico so bili v njegovi karieri vzponi in padci. Ko ni mogel skakati, je uteho poiskal v igranju golfa, v katerem dosega izjemne rezultate.
V japonski reprezentanci velja pravilo, da nastopajo tisti, ki so trenutno najboljši. Zato je v reprezentanci celo 43-letni Takanobu Okabe, ki obtiči že v kvalifikacijah. Ker v japonski kulturi velja hierarhija glede na starost in zasluge, imata Kasai in Okabe poseben status. Mlajši jima morajo nositi torbe, opremo, celo pivo v sobo po večerji ali kavo pri zajtrku, če jim tako ukažeta. A na športnem področju je Kasai profesionalec od glave do pete. Pred poleti v Planici smo ga redno srečevali na jutranjem teku na cesti proti Vršiču zjutraj ob sedmi uri, ko so njegovi kolegi, ki so vajeni vojaške discipline, še dremali v svojih posteljah.
»Posamična olimpijska kolajna,« je odgovor Kasaija na vprašanje, kaj je zanj letošnji izziv. Z olimpijskih iger ima le moštveno srebrno kolajno izpred 20 let v Lillehammerju, kjer so imeli Japonci zlato dejansko že v rokah. Prednost japonskih kamikazov je bila takšna, da so tekmeci z Nemcem Wissflogom na čelu zadnjemu skakalcu Haradi že na zaletišču čestitali za zlato kolajno. V lahkomiselnosti je naredil tako hudo napako, da je skočil v rože, kot pravijo skakalci v žargonu doskoku visoko na hrbtišče, in slavila je Nemčija.
»Soči ne bo konec moje športne poti. Želim, da bi me na na olimpijskih igrah v Južni Koreji leta 2018 videl skakati moj otrok. Če mi bo zdravje dovoljevalo, bom morda skakal do 70. leta,« je nagajivo dodal Kasai, ki je še vedno samski. Japonski novinarski kolegi pravijo, da je v duši še vedno fant.
Precej bolj kot na Japonskem je popularen v Evropi, v kateri zelo uživa zaradi dobre hrane (testenine) in raznovrstne ponudbe vin. Na Japonskem so smučarski skoki v globoki senci sumo borcev, bejzbola in nogometa. Nekaj več zanimanja vzbudijo le v letu, ko so zimske olimpijske igre. Tekme svetovnega pokala v smučarskih skokih je možno spremljati le na plačljivih televizijskih kanalih. Precej bolj priljubljene so tekme med skakalnimi ekipami, ki nosijo imena po japonskih gospodarskih družbah. Skakalci so v njih zaposleni le zato, da skačejo. Kasai je tako član tovarniške ekipe Tcuchiya Home Ski Team, ki se ukvarja z gradbeništvom. Status je premo sorazmeren z uspehi. Če jih ni, lahko celo največji asi dobijo v roke metle, da pometajo tovarniško dvorišče.
