Prihajate iz fitnesa. Še vedno ste v odlični kondiciji.

S športom se ukvarjam toliko, kot mi dovoljuje zdravje. Material se stara in obrablja. Moral sem opustiti nekatere oblike rekreacije v naravi.

Zato vas ne vidimo več na teniškem igrišču.

Stanje gležnjev je takšno, da tenisa ne morem več igrati. Zelo ga pogrešam. A če ne gre, se moraš s tem sprijazniti in najti druge oblike miganja.

Poleti smo vas videvali na kolesu. Pred dirko Po Sloveniji ste celo vozili kronometer po ljubljanskih ulicah.

Veliko sem na kolesu in v fitnesu na orbitreku. Na kronometer sem šel potem, ko sem bil v savni. Upam, da bom kmalu znova več v naravi kot v fitnesu. Če bodo le noge dovoljevale, le hitrost gibanja bo malo manjša. Pri 50 letih se spodobi, da se človek malo umiri.

Koliko kilometrov ste na dan prevozili s kolesom?

Okoli 100. Najbolj mi je všeč etapa od Ljubljane do Kopra. 105 kilometrov za uživanje.

Znani ste po ritualu, da na dan tekme nakopičeno živčnost sprostite s tekom in obiskom savne. Edinkrat, ko tega niste naredili, ste bili proti Gruziji izključeni.

Še vedno se pred tekmo preznojim in sprostim na orbitreku ali v savni.

Že kot igralec se zaradi vraževerja na dan tekme nikoli niste brili, si strigli nohtov...

Nekaterih ritualov ni več, nekateri so ostali.

Ko ste se vrnili na klop Slovenije, ste na prvih dveh tekmah nosili kravato, a ste v Stožicah doživeli poraza z BiH in Islandijo. Je na drugih osmih tekmah niste nosili zaradi vraževerja?

Ne. Ker je bilo hladno, je bilo veliko bolj praktično nositi topla oblačila. Ko moraš obleči bundo, kravata ne bi imela nobenega učinka. Veliko bolj sproščen se počutim brez kravate, še vedno pa sem rad v lepi obleki.

Poleti ste srečali abrahama. Ali ste postali pametnejši?

Sam sebe ne morem ocenjevati. To lahko naredijo le ljudje okoli mene.

Lahko pa ocenite svoje delo na klopi Slovenije v letu 2013.

Zmagali smo na štirih od šestih kvalifikacijskih tekem. Nekatere smo odigrali zelo dobro, zlasti na gostovanjih na Islandiji in v Švici. V Švici nismo zadeli, proti Albaniji pa smo zmagali s strelom ali dvema na gol, imeli 15 do 20 minut black outa, a nas je v kritičnih trenutkih rešil vratar. Albanci tedaj niso zadeli iz situacij, iz katerih bi morali. Nam se je enaka stvar pripetila v Švici, kjer smo imeli veliko priložnosti, a nismo zadeli. Nogomet je tako poseben, da nikoli nisi dovolj pameten, da bi skozi analize prišel do pravih zaključkov. Morda nekatere stvari spremljajo prav določenega človeka. Tudi ko sem bil selektor Združenih arabskih emiratov, smo na azijskem pokalu proti Južni Koreji imeli 24 strelov na gol, po dvakrat zadeli vratnico in prečko, na koncu pa izgubili. Nemogoče je dešifrirati, zakaj na tekmi z Albanijo zmagaš iz enega strela Kampla, ki je dosegel evrogol, na drugi v Švici gola iz veliko lepših priložnosti ne zabiješ, tekmec pa zadene na podoben način, kot smo mi proti Albancem. To sta lepota in čar nogometa.

Ključni trenutek, da se je krivulja obrnila navzgor, je bila prijateljska tekma junija s Turčijo z zmago z 2:0.

Ni dvoma. V vsaki reprezentanci je velik minus, če manjkajo nekateri igralci. Na prvih dveh tekmah z in Islandijo v Stožicah je zaradi poškodbe manjkal Kevin Kampl. Z njim delujemo in smo videti veliko bolje, kajti fant ima nekatere odlike, s katerimi narediš razliko v vrhunskem nogometu. V Evropi je malo takšnih igralcev, ki v ekipo prinesejo dinamiko, energijo in aktivirajo soigralce. Ni bil odkritje le zame, ampak tudi v Salzburgu, saj so ga v prejšnji sezoni postavili na desno stran igrišča, kjer pa njegove sposobnosti ne pridejo tako do izraza, kot če igra v sredini. Je živahen, eksploziven na majhnem prostoru, močan na žogi. Takšnih tipov igralcev danes primanjkuje na vseh ravneh in so zelo iskani. Če se samo spomnimo zadnje letošnje tekme v Sloveniji Maribor–Wigan, v nobeni ekipi niti slučajno niso imeli takšnega tipa igralca na sredini igrišča, ki zna tekmeca preigrati, narediti presežek v igri ena na ena, gre v vertikalo, porine žogo v prostor... V slovenski ligi ligi žal ni takšnega tipa igralca.

Za nameček ima Kampl še izjemno visok prag bolečine in je za Slovenijo pripravljen igrati s pomočjo injekcij proti bolečinam, čeprav komaj hodi.

To je sploh posebna zgodba.

Vaša kadrovska poteza leta je bila vrnitev Milivoja Novakovića.

S tem nisem izumil nič novega. Odlike Novakovića so znane. Ni ga bilo treba prepričevati, naj se vrne, saj je želel igrati za reprezentanco. Ne bom razglabljal o tem, kaj so imeli, da leto in pol ni igral za Slovenijo. Njegovo neigranje je bilo velika škoda za Slovenijo. Še naprej ga vidim v tej vlogi v svoji viziji reprezentance.

Velik problem sta defenzivna vezista. Kurtić je pri vas zelo napredoval, promovirali ste tudi Mertlja.

Kdo bo igral, bo odvisno od dnevne forme in napredka fantov. Mertelj je zadnji dve kvalifikacijski tekmi odigral zelo dobro. Kurtić mora biti glede na to, kakšne so njegove sposobnosti, boljši. Z izkušnjami bo postal bolj odgovoren, da bo točno vedel, kaj mora narediti na določenem delu igrišča. Največja rezerva ekipe kot celote je v agresivnosti in pogumu, da si veliko več upajo podajati in s tem izražajo tudi samozavest, ko gre za igro v prostoru.

Se ukvarjate z dilemo, ali lahko Birsa in Iličić istočasno igrata skupaj?

Razmišljam o tem, a je težava v tem, da Iličića skoraj še nisem videl na igrišču, saj je v enem letu igral le 20 minut na Cipru. Če sem realen, je malo možnosti, da bosta istočasno igrala skupaj.

V letošnji sezoni je nase opozoril napadalec Roman Bezjak.

Za določne taktične postavitve je koristen.

Ali lahko primerjate oba mandata na slovenski klopi in generaciji igralcev, ki ste jih vodili?

Nikoli nočem delati primerjav. Gre za 10 let razlike. Primerjavo bi naredil le, če bi ob uspehih, ki so bili v različnem obdobju, igrali proti istim ekipam. Zame nima nobenega smisla primerjati Messija in Maradone ali Peleja s komer koli. To je zanimivo za novinarje in ljudi, ki to preberejo, zame pa je delanje primerjav brezveze.

Generacije se razlikujejo. Ali vam je kaj lažje voditi sedanje fante, saj je del ekipe star toliko, kot sta vaša sinova?

S sedanjo generacijo imam veliko manj problemov kot s tisto na prelomu tisočletja. Vzgoja je danes drugačna. Razlika med generacijami se prenaša tudi na šport.

Čeprav bosta iz vsake kvalifikacijske skupine na evropsko prvenstvo 2016 napredovali po dve najboljši reprezentanci, tretjeuvrščeni pa bo šel v dodatne kvalifikacije, uvrstitev na turnir v Franciji ne bo samoumevna. Torej bo tudi pritisk uspeha večji.

Pritisk uspeha ne bo nič večji, ampak bo enak kot doslej. Vedno je bila želja priti na evropsko prvenstvo. Morda bo nekaj več možnosti za kakšen spodrsljaj.

Videli ste veliko tekem v slovenski ligi. Kakšen je slovenski nogomet?

Čestitke Mariboru. Znal je izkoristiti ponujeno priložnost v Evropi. Največja težava slovenske lige je pomanjkanje hitrosti. Hitrih igralcev je manj, kot je prstov na eni roki. Posebna zgodba so tudi štoperji. Nasploh je celotna liga posebna zgodba. Ne glede na vse težave bi bila lahko boljša. Zakaj je tako, nisem dovolj pameten. Tudi slovenski reprezentanci kronično primanjkuje hitrosti, da bi imeli kakšno drugačno taktično rešitev. Ena bi bila, da se zapremo in bi zaradi dveh izjemno hitrih nogometašev igrali na protinapade. V večini reprezentanc, tudi manjših, takšnih težav s hitrostjo nimajo. Pomanjkanje hitrosti vpliva na agresijo. Mnogi podcenjujejo Armenijo, a ko se s takšno ekipo pomeriš, imajo tako kakovostne igralce, da te boli glava, ko načrtuješ, kako jih boš ustavil. Temelj modernega nogometa je telesna pripravljenost. Če si fit, tudi igraš in misliš hitreje. Slovenija ima velike rezerve v telesni pripravljenosti. A nimam časa, da bi jo dvignil. Ljudje zmotno mislijo, da je lepo, ker ne delaš ničesar in prejemaš plačo. Ko pride tekma, te le vprašajo, kaj si delal. Vzeli so še en termin za prijateljske tekme, odslej bo med dvema tekmama še dan manj razmika.

Zakaj Ljubljana ne more iti v korak z Mariborom?

Ker Maribor pod taktirko Zlatka Zahovića dela dober posel. Ni mi jasno, zakaj v Ljubljani ne znajo izkoristiti priložnosti, saj je pot na evropsko tekmovanje veliko lažja kot pred desetimi leti. Maribor to izkorišča na najboljši način. Osebno menim, da bi Maribor lahko igral še veliko bolje. To si želim tudi kot selektor. Če bi igral na višji ravni, to velja zlasti za hitrost in agresivnost, bi lahko nekatere stvari izkoristil v reprezentanci.

Bili ste na klopeh Slovenije, Makedonije, Združenih arabskih emiratov. Kako ste se razvijali in kje vam je bilo najlepše?

Oceno prepuščam drugim. Vsak navijač ima svoje oči, tudi jaz imam svoje. Imam visoke kriterije, ker igramo na takšni ravni. Z vsemi štirimi selektorskimi mandati imam dobre izkušnje. Ker sem rojen v Sloveniji, je na prvem mestu Slovenija, a tudi v Makedoniji in Združenih arabskih emiratih sem se odlično počutil in imel noro dobro. V Makedoniji smo odigrali nekaj super tekem. Združeni arabski emirati so posebna zgodba, kamor se rad vračam.

Imate sloves, da ste boljši selektor kot klubski trener. Imeli ste le kratki epizodi v Gorici in Olympiakosu.

Napačna trditev. Moja klubska statistika glede uspešnosti je zelo dobra, saj sem osvojil 80 odstotkov možnih točk. Gorico sem prevzel, ko je imela 11 točk zaostanka, pa smo prišli na dve točki zaostanka za Mariborom in smo resnično igrali nogomet. V Olympiakosu sem izgubil le eno od enajstih tekem.

Matjaž Kek in Slaviša Stojanović sta se s selektorske klopi preselila na klubsko sceno.

Tudi jaz bi šel z veseljem delat v klub. Če imaš resno tekmo le vsake tri mesece, je psihična obremenitev veliko večja, kot če igraš vsake tri dni. Raje bi deloval v ritmu dveh tekem na teden. V klubskem ritmu je tekma za trenerja kot dober dan. Pride do avtomatizma, tudi komunikacija z igralci je veliko lažja, kot če jih zbereš enkrat na tri mesece. Reprezentante bom znova videl šele marca, torej po skoraj petih mesecih. To je tako dolgo obdobje, da skoraj pozabiš, kaj delaš. Pritisk tekme enkrat v treh mesecih je večji kot v dnevnem ritmu, ker se navadiš na okoliščine, ki so ti veliko bolj domače.

Znani ste po govorih igralcem, ki so zelo kratki. Včasih je v le enem stavku veliko vsebine.

Niso vnaprej pripravljeni. Povem tisto, kar mi pade na misel in ocenim, da jim moram povedati. Sedanja generacija je bila že na svetovnem prvenstvu. Torej niso padli s hruške, zato jim ni treba veliko govoriti.

Kam gredo nogometni trendi?

Nemška liga je trenutno najboljša. Najbolj vesel bi bil, če bi imel veliko reprezentantov v bundesligi, ker bi bila njihova telesna pripravljenost vrhunska. Najslabša liga je angleška, kjer bo potrebna menjava generacije, tudi v Italiji je veliko starejših nogometašev. Nogomet je postal tako zahteven, da fizično niso več konkurenčni za najvišjo raven. Nekateri klubi, pri tem mislim na Chelsea, ne igrajo več dovolj kakovostnega nogometa, da bi bili lahko v vrhu Evrope. Prihajajo mlajši, hitrejši in sposobnejši. Kakovost nogometa je malo slabša, kot je bila pred leti.

Najboljši igralec leta 2013. Baje ste dali glas Ibrahimoviću?

Ne sprašujte me. Vse boste izvedeli pravočasno. Ostaja skrivnost.