Gospod je z izjavo pogrel osnovno evropsko nogometno nazorsko cepitev. Na otoški in celinski pristop. Na igro toplih in hladnih morij. Na razkorak med angleško in italijansko igro, če obudim spomin na stare nazorske delitve iz domicilnega kvarta, kjer sem veljal za privrženca Škotov. To, da starejši občan, kot je Klopp, še vedno zmore biti tako dogmatičen, vzemimo kot postransko zanimivost. Kajti v zadnjih 30 letih so celo Angleži, ki jim je bilo pred 30 leti težko razložiti, da je podaja nazaj lahko bolj učinkovita od podaje naprej, sami opustili svoj nogomet in začeli igrati po tleh. Bliže Brazilcem. Tem, ki majo bržčas patent za igro po tleh oziroma igro kratkih podaj. Kloppovo izjavo je treba umestiti v kontekst sistematičnega sesuvanja Barcelone, nekaj let trajajočega procesa, ki je poskušal veščino in tehničarskost okvalificirati kot nemoralnost. Ker malemu Lionelu kakih pet let ni mogel nihče odvzeti žoge, Ronaldu pa so na stadionih po vsem svetu navijači cinično vzklikali: »Messi, Messi!«
A osnovna poanta je preživela. Nogomet se igra zaradi golov. Četudi golov iz nedosojenih ofsajdov. Zato bi na Kloppovo izvajanje navrgel primerljivo anekdoto iz sveta glasbe. Za Micka Jaggerja in Keitha Richardsa velja nekaj podobnega. Jagger naj bi bil šminker, Richards avtentičen lik. Tako je ob nekem skupnem intervjuju vpričo partnerja dejal, da njega ves ta pomp okoli Rolling Stonesov ne gane, da ga celo dolgočasi in da bi on najraje igral v kakem manjšem londonskem blues klubu. Mickey, ki je sedel zraven, je bil kratek: »No, saj brez mene bi to verjetno tudi zares še vedno počel.«
