Golgeterji imajo ob zvezdniškem statusu na trgu najvišjo ceno, kar pa ne velja za večino trenutno najboljših strelcev slovenske lige. V klube, v katerih trenutno blestijo z učinkovitostjo, so omenjeni tujci zašli bolj ali manj po naključju, potem ko so imeli grenke izkušnje z neplačevanjem pogodbenih obveznosti ali celo odpuščanjem pri prejšnjih delodajalcih, ker so ocenili, da so skromne kakovosti.
Očitno trenerska stroka zaradi neznanja in nedelavnosti v Sloveniji iz talentov ne zna več narediti takšnih golgeterjev, kot so bili nekdanji strelski kralji Zoran Ubavič, Sašo Udovič, Štefan Škaper, Ermin Šiljak, Novica Nikčević, Damir Pekič, Marko Kmetec, Miran Burgič, Etien Velikonja... Poklic napadalca je tako specifičen, da je ob rednih treningih potrebnega še veliko individualnega dela. Idealno je, če najbolj nadarjeni in seveda delavni ob nasvetih nekdanjih golgeterjev spoznajo vse možne taktične in tehnične trike za doseganje golov.
Ker slovenske napadalce selekcionirajo in učijo obrti večinoma priučeni trenerji iz knjig, ki mislijo, da vse znajo, že po dveh letih vodenja kadetske ali mladinske ekipe, je igralec Olimpije Andraž Šporar, eden bolj nadarjenih igralcev v generaciji devetnajstletnikov, na lestvici strelcev šele na štirinajstem mestu s skromnimi petimi goli. Klubsko vodstvo pa utopično sanja o milijonih evrov odškodnine. Večina slovenskih napadalcev je torej obsojena na pot, ki sta jo prehodila Novaković in Bezjak. Njune kakovosti niso znali prepoznati in oplemenititi doma, zato sta morala po daljši poti prek tujine.
