Zlorabe se dogajajo na različnih področjih, predvsem pa tam, kjer se prepletata javno in zasebno. Najbolj problematična so javna naročila, ki bi morala predstavljati orodje za znižanje porabe javnega denarja, pa so izjemno netransparentna in imajo kontradiktoren učinek. Cene zdravil in medicinske opreme, da raje ne omenimo visokih cen gradenj, dosegajo višave. Vse to davkoplačevalce stane na milijone evrov ter vpliva na kvaliteto javnih storitev. Izpostavimo lahko tudi politična imenovanja na vodilne funkcije v javne ustanove, netransparentne postopke podeljevanja koncesij, oddaja prostorov in opreme koncesionarju, in še bi lahko naštevali. Vsi ti problemi izhajajo iz sistemske ureditve, ki jo drago, tudi s svojim zdravjem plačujejo državljani in državljanke.
Obstaja kakšna posebnost interesnih skupin v zdravstvu. na primer v primerjavi z interesnimi skupinami na drugih področjih?Najprej je potrebno ločiti med tistimi interesnimi skupinami, ki sledijo javnemu interesu in delujejo v javno dobro, ter tistimi, ki želijo izrabiti javni denar ali storitve za zasebne namene. Ločiti je potrebno med lobiranjem, ki predstavlja legitimno dejavnost urejeno z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije ter nezakonitim in neetičnim lobiranjem, ki predstavlja veliko korupcijsko tveganje. V zdravstvu že vrsto let velja »status quo«, politika daje vtis, da je praktično nemogoče reformirati sistem javnega zdravstva, kar predstavlja velik problem. Zdi se, da je politika nemočna ali pa enostavno ne želi poseči po prepotrebnih reformah, ki bi prekinile začaran krog in preprečile zlorabo javnega denarja.
Danes ste izpostavili, da bi vlada morala zagotoviti takojšnje sistemske spremembe. Katere konkretno?V prvi vrsti se mora z javnim premoženjem ravnati bolj gospodarno in preudarno, kjer se mora najprej zgoditi celovita sprememba sistema javnega naročanja in načina podeljevanja koncesij. Potrebno je zaostriti odgovornosti odločevalcev in nosilcev moči v javnih zavodih. Prevzemanja odgovornosti praktično ni, ne politične, strokovne, kaj šele kazenske. Prav tako velik problem predstavlja ureditev, ki omogoča delovanje zdravnikov v javnem in zasebnem sektorju, iz katerega izhaja veliko število korupcijskih tveganj, predvsem nasprotja interesov.
Sploh lahko v Sloveniji govorimo o boju proti podkupovanju v zdravstvu?Ne. Spomnimo se vseh afer, ki niso vodile v prepotrebne spremembe, prav tako za nepravilnosti ni nihče odgovarjal. Igra poteka po starih tirih, stvari ostajajo nespremenjene, državljani pa izgubljamo denar in bitko s časom. Politika v zadnjem desetletju praktično ni naredila niti koraka naprej na tem področju, medtem, ko nadzorne institucije delujejo bolje v zadnjih letih. Vendar jedro problema je v sami ureditvi, ki pa je lahko spremenjena samo s strani izvršilne in zakonodajne oblasti. Nobena vlada do sedaj se na tem področju ni izkazala.
Bral sem tudi poročilo izpred leta dni o tveganju za korupcijo. Zanima me vaše mnenje, kaj je Slovenija od takrat naredila, da bi ustavila močne, zasebne interese v zdravstvu pred vplivanjem na politike?Praktično nič. Lahko izpostavimo tudi, da se povezave med politiko in interesnimi skupinami zdijo enako močne kot so bile pred tem. Kot opozarja tudi Komisija za preprečevanje korupcije zavezanci, ki morajo poročati o lobističnih stikih in poskusih nedovoljenega lobiranja, tega praktično ne počnejo. To vse kaže na pripravljenost odgovornih za spremembe na področju zdravstva. Seveda ne gre posploševati, vendar tisti, ki se iskreno zavzemajo za spremembe nikakor ne morejo priti v ospredje, da bi dosegli željne spremembe. To je potrebno spremeniti.
Ali in kako sploh slovenski politiki v takšnih primerih sprejemajo odgovornost?Odstopi, ki smo jim priča v zadnjih dneh, so v luči sistemskih pomanjkljivosti nepomembni in ne bodo odpravili pomanjkljivosti, drži pa, da je prevzemanje odgovornosti ključnega pomena za zaupanje državljanov v javne institucije. A kaj, ko sicer prevzemanja odgovornosti praktično ni. Že sama sodba sodišča ne velja nič, če ni »šestkrat pravnomočno požegnana«. V tem trenutku je najpomembnejše, da politika končno uvidi odgovornost, ki ji nalaga sprejetje primerne in celovite zdravstvene reforme. Ta mora onemogočati anomalije, ki se dogajajo že vrsto let.
