Sem izjemno razočaran. Za igralce in zame je način, na kakršnega smo izgubili, izjemno boleč. Veliko lažje je prenesti poraz, ko se tekmec razigra, te nadigra in na račun kakovosti tudi doseže gol. V odločilnih trenutkih tekme je bila zbranost na prenizki ravni, da bi zadržali prednost iz prvega polčasa, ko je bila Olimpija nevarna le iz strela Šporarja v okvir gola. To je bila tekma, v kateri odločajo malenkosti, in ostali smo brez izjemno pomembnih točk.
S slogom vaše igre ste Olimpijo sami vrnili v igro, ko ste ji omogočili igro kratkih podaj.V težave smo zašli, ko smo se v želji po ubranitvi vodstva začeli pomikati nazaj proti golu. Bili smo premalo pogumni. Ne glede na prostor, ki smo ga puščali Olimpiji, je bilo zelo malo situacij, ko je bil ogrožen naš gol in bi imeli probleme, saj je bilo le nekaj polpriložnosti. Načrt je bil, da s pomočjo hitrih igralcev dosežemo še drugi gol. Presekal nas je način, na katerega smo prejeli oba gola. Prevzemam odgovornost za neuspeh, saj bi morda moral z menjavami prej osvežiti moštvo.
Še pred nedavnim ste bili nogometaš. Kako doživljate poraze: kot igralec ali že kot trener?Miselnost ob porazih je enaka. Tako, kot je bil boleč, ko sem bil še igralec, je bolečina vsaj enaka tudi danes, ko sem trener, včasih pa celo hujša. Razlika je v odgovornosti. Kot igralec nosiš odgovornost le zase. Če igraš dobro, je poraz vseeno lažje prenesti. Ko izgubiš kot trener, izgovorov ni, ker si pač naredil nekaj narobe. Ker so odločitve le moje, pomeni, da nosiš odgovornost za celoten klub, ves igralski kader.
Kako zahteven je bil vaš takojšen prehod iz igralske kariere v trenersko?Nisem imel težav, čeprav sem čez noč postal pomočnik trenerja Mojsilovića. V vlogi pomočnika sem se pripravil na breme, ki ga moram nositi v položaju, v katerem sem zdaj. Prehodi niso bili hudi, ker je bila v moji glavi že nekaj časa prisotna ideja, da grem v trenerski poklic, na katerega sem se načrtno in postopoma pripravljal. Odločitev je namreč zorela. V mojem življenju nobena odločitev ni bila sprejeta z danes na jutri. Vse je bilo premišljeno.
To je celo logično glede na družinsko tradicijo, saj je bil vaš ded Branko nogometaš in vrhunski trener, oče Marko jugoslovanski reprezentant, pa tudi mlajši brat Rok igra nogomet trenutno za grški Aris.Nogomet se nas drži in mu ne moremo uiti. Je edina stvar, v katerem želim delati, in to še zelo zelo dolgo časa. Nogomet ni le moja velika strast, ampak kar celotne družine.
Očitno je vaša življenjska vizija trenerski poklic.Nekaj let nedvomno, saj sem ga komaj začel, zato moram pridobiti še precej življenjskih in trenerskih izkušenj. Življenje je vedno polno presenečenj, zato lahko pride do novih vizij in želja. Srednjeročni načrt je trenersko delo edina stvar, ki jo resnično želim početi.
Kako je na vašo igralsko in trenersko kariero vplival pokojni ded Branko?Ker smo mi živeli v Franciji in nismo bili veliko v stiku, je bil njegov vpliv na igralsko kariero malce manjši. Vseskozi pa je v meni spodbujal željo po izobraževanju. Morda je začutil, da imam nekatere osnove za trenersko delo, da bi skozi študij in pripravo nekaj nastalo iz mene. Navdih za trenerski poklic sem dobil prav v njegovem obsežnem življenjskem opusu.
Tudi vaše obnašanje je zelo podobno dedkovemu, ki je bil med vodenjem tekem ob igrišču vselej uglajen gospod brez nešportnih potez.Sem zelo tekmovalen. Če so zahteve visoke, je treba biti včasih malo bolj glasen. A predstavljam funkcijo, klub, državo, zato moram biti vzor drugim tudi s primernim obnašanjem. To je funkcija, v kateri si zelo izpostavljen, zato moraš znati športno prenesti poraze in ne zganjati evforije takrat, ko zmaguješ, ker takšen način pozitivno vpliva na funkcioniranje ekipe.
Pri starosti 31 let ste najmlajši trener v slovenski ligi.O tem sploh nisem razmišljal. Stvar je podobna kot z igralci, ko so nekateri že pri 16 letih zelo pomembni za delovanje ekipe, drugi pa šele pri 30 letih ali nikoli. Z leti pridobivaš izkušnje in tedaj je tudi stres manjše breme, kot je trenutno zame kot mladega trenerja. A če si tekmovalen, je stres neizbežen.
Vaš ideal trenerja in modela igre?Lahko imaš ideal, vendar se moraš zavedati, kakšen kadrovski potencial imaš na razpolago. Če nimaš pravega materiala, ne smeš imeti prevelikih ambicij. Kot trener in klub bi se radi malo približali modelu, po katerem deluje Atletico Madrid. Všeč mi je njihova vizija in postavitev na igrišču, ki jo občasno predstavljam tudi našim igralcem. Smešno in nerealno bi bilo, če bi dejal, da želimo igrati kot Real Madrid ali Barcelona. Ideal vsakega trenerja je, da imaš visoko posest žoge in prevladuješ na igrišču. A realnost, s katero se moraš soočiti, je, da bo velika večina ekip, ki jih boš vodil v karieri, imela pomanjkljivosti in prednosti, ki jih moraš kombinirati. Zato gre v večini primerov le za zelo hud boj za preživetje, ki je povezano z rezultatom.
