Države članice EU morajo kmetijske ukrepe, ki jih bodo izvajale do leta 2020, zapisati v svoje programe razvoja podeželja (PRP), a ker Bruselj pravnega okvira za kmetijsko reformo še vedno ni sprejel, tudi teh dokumentov ni mogoče dokončati.

»Po vseh državah poteka dokaj zahtevna razprava med oblikovalci kmetijske politike, nevladnimi organizacijami in agencijami, ki moramo zagotoviti izvedljivost ukrepov. Marsikdaj se kakšen ukrep zelo lepo sliši, na primer ta, da bomo podprli aktivnega kmeta. Toda postavi se vprašanje, kdo to je. Je to tisti posameznik, ki 80 ali 90 odstotkov prihodkov doseže iz neke druge dejavnosti, a hkrati še vedno zelo aktivno obdeluje 20 hektarjev zemlje, ki jo je podedoval? Je tak aktivni kmet ali ni?« se sprašuje Jeranko.

Bodo tudi v prihodnje največ kmetijskih subvencij pobrali ljudje modre krvi, torej kralji in kraljice?

Pomembna bo kategorija aktivnega kmeta, kar pomeni, da bo javni denar dobil tisti, ki kmetuje oziroma obdeluje zemljo, ni pa pomembno, kakšne barve je njegova kri. Veleposestnik, ki obdeluje stotine, lahko tudi tisoče hektarjev zemljišč, bo torej še vedno dobival kmetijske subvencije, bodo pa težave z administrativnim preverjanjem definicije aktivnega kmeta.

Novo finančno obdobje prinaša še nekatere druge nove kategorije, kot sta mladi in mali kmet. Posamezna država članica bo imela možnost mladim kmetom določeno obdobje izplačevati višja neposredna plačila kot drugim. S tem želi Evropa znižati povprečno starost nosilcev kmetij, saj se v vseh državah viša. Za male kmete pa naj bi po novem veljala poenostavljena oblika neposrednih plačil.

Koliko slovenskih kmetij naj bi uveljavljalo status malega kmeta?

Odvisno od tega, kolikšen bo letni pavšal, ki ga bo takšen kmet dobil. Če bo višji od petsto evrov, bi se lahko glede na to, koliko imamo trenutno prejemnikov nizkih subvencij, v shemo malega kmeta vključilo več kot deset tisoč kmetij.

Koliko javnega denarja dobi povprečno slovenska kmetija?

Če 140 milijonov evrov neposrednih plačil, kolikor jih v povprečju izplačamo na leto, razdelimo na okoli 60.000 vlagateljev, to pomeni nekaj več kot dva tisoč evrov na kmetijo. Toda praksa kaže, da je zelo številna tista množica, ki dobi manj od povprečja, saj je povprečna velikost slovenske kmetije 6,5 hektarja, več kot polovica pa je manjših od pet hektarjev. Obstajajo tudi kmetije, ki dobijo preko 100.000 evrov subvencij na leto, a je teh zelo malo. Največja kmetijska podjetja prejmejo okoli 1,5 milijona evrov javnega denarja, medtem ko je najmanjše možno izplačilo sto evrov. To je administrativna meja. Država ima v novem finančnem obdobju možnost povečati minimalno vstopno površino, ki je pri neposrednih plačilih zdaj deset arov. Trenutno potekajo razprave, ali povišati to mejo, vendar je to težka politična odločitev.

Kakšen je po vašem učinek ukrepov kmetijske politike, tako imenovanih subvencij; bi bilo brez njih slovensko kmetijstvo bistveno slabše razvito ali so le potuha kmetom?

Vse ekonomske analize kažejo, da brez tega denarja kmetijstvo pri trenutnih svetovnih cenah kmetijskih proizvodov ne bi moglo preživeti. To je dejstvo. Zavedati se je treba, da je povsod v razvitem svetu kmetijstvo deležno dodatnih spodbud. Če jih v Sloveniji ne bi bilo, bi bili naši kmetje v neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi v okolici.

Agrarni ekonomist Emil Erjavec meni, da je Slovenija v zadnjih desetih letih preveč vlagala v rostfraj, torej v živilske objekte, in v kmetijsko mehanizacijo. Se strinjate?

V živilski industriji smo imeli nekaj smole. MIP in Pomurka, denimo, sta dobila denar za podporo živilskopredelovalni industriji, a sta kljub temu propadla. To je škoda. Razpisov, ki bi podpirali zgolj nakupe mehanizacije, pa v zadnjem obdobju ni. Če pogledamo število kmetij, ki so sposobne samostojnega življenja izključno od kmetijstva, in število vlagateljev, ki smo jih podprli, se izkaže, da se jih večina razvija brez investicijskih podpor. Tudi večina traktorjev in druge kmetijske mehanizacije, ki jo vidimo na poljih in srečujemo tudi na cestah, ni bila kupljena z nepovratnimi sredstvi. V sklopu ukrepov PRP je agencija od leta 2007 za nakup kmetijske mehanizacije odobrila okoli 40 milijonov evrov, in sicer za sofinanciranje približno 5200 kosov kmetijske mehanizacije. Od tega je bilo okoli 22,5 milijona evrov odobrenih za nakup približno 1100 traktorjev.

Statistika sicer kaže, da imamo v Sloveniji zelo veliko traktorjev, vendar imamo predvsem zelo veliko starih traktorjev. Takih, na katere lahko priključimo moderne priključke, ki bodo prijazni tudi do okolja, ni veliko. Drugo pa je vprašanje, koliko teh strojev bi bilo lahko v skupinski uporabi. Pri tem imamo Slovenci svoje omejitve, ki bi jih bilo treba preseči.