Primarij Andrej Možina, kako ste sami, kot pacient, doživljali odnos zdravnikov v času zdravljenja?
»Morda nisem najbolj objektiven primer, saj sem bil kljub vsemu kot zdravnik med kolegi prijatelji v nekem smislu privilegiran. A po drugi strani sem bil kot bolnik v povsem enaki 'godlji'. Postavljal sem si enaka vprašanja, se spraševal, kako se bo vse skupaj izcimilo...«
Preboleli ste raka, kajne?
»Imel sem raka na pljučih, skrito zahrbtno bolezen, ki sem jo odkril precej po naključju. Kot zdravnik vem, da je slovensko zdravstvo zelo dobro, a ko ga izkusiš v praksi, če tako rečem, potem se šele začneš zavedati, kako dobro je, še zlasti ko gre za tiste najtežje segmente zdravstva. Tega se premalo zavedamo. Pravi čudež je, da v času gospodarsko shirane države uspemo obdržati takšno kakovost. Žal pa so tudi organizacijske pomanjkljivosti, za katere ni krivo osebje. Na primer, da štirje težki bolniki ležijo v eni majhni sobi... To so standardi, ki otežujejo odnos in jih bolnik težko sprejema.«
Že leta poslušamo o tem, da so zdravniki preveč obremenjeni, da imajo komaj pet do sedem minut časa za enega bolnika. Bi se sami, spet kot pacient, sprijaznili s tem, da si zdravnik vzame za vas le nekaj minut?
»To je ena največjih slabosti slovenskega zdravstva. To so sistemske napake, od silnega pomanjkanja zdravnikov do nepremišljenih in pretiranih racionalizacij stroškov. Tisti, ki upravljajo slovensko zdravstvo, se temu problemu premalo posvečajo. Imamo precej bolno populacijo in ta kratek čas, ki ga imajo bolniki in zdravniki na voljo, predstavlja nevarnost tako za ene kot za druge. Bolniku po eni strani ne da možnosti, da dobi vse želene odgovore, zdravnika pa spravlja v položaj, ko se mora hitro odločati. Oba sta v nevarnosti. Tisti, ki je to stanje dopustil, je zdravnike in bolnike pahnil v silno nezavidljiv položaj.«
Že res, ampak zadnji primer obsojene zdravnice Nade Cesarec vodi v neko drugo, sicer skrajno sprevrženo miselnost: da se bomo bolniki zdaj, ker je stanje takšno, kakršno pač je, morali sprijaznili s tem, da se bo zdravnik, če bo sam in bosta hkrati pomoč iskala dva bolnika v smrtni nevarnosti, moral odločiti le za enega! Izjava zdravnice je bila namreč takšna, da ni zmogla istočasno obravnavati dveh nujnih primerov, zdravniki so ji izrekli podporo...
»Vsi tisti zdravniki, ki smo dali skozi JLA, smo prakticirali vojaško triažo, ki deluje po principu 'pomagaj tistemu, ki ima več možnosti za preživetje v vojnem času, v miru pa tistemu, ki je bolj bolan'. Na pregled se je javilo 200 ali 300 bolnikov, dobili smo navodilo, da jih moramo sprejeti le 50. Na osnovi hitrega pregleda si iz te množice v nekaj minutah moral izločiti najnujnejše. Kar je seveda zelo tvegano dejanje, vendar je zanj odgovarjal tisti, ki je ta ukaz dal. V današnjem civilnem življenju je to seveda na mnogo višji, drugačni ravni, zato moramo sprejeti pogoje, da do takšnih odločitev ne bo prihajalo, da zdravnik ne bo pahnjen v vlogo nekega vojaškega triažerja. Pa vendar se zgodi. Izkazalo se je, da zdravniki delajo na dveh deloviščih hkrati, kar predstavlja tveganje tako za bolnika kot za zdravnika. Takšno organizacijo moramo spremeniti.«
Že res, vendar kljub temu ne moremo reči, da je to sistemsko povsem neurejeno. Ko sem pred časom govorila z zdravnikom iz manjšega kraja in ga vprašala, kaj naredi, ko ga iz ambulante pokličejo na primer na prometno nesrečo, v ambulanto pa pride še en bolnik s sumom na infarkt, je dejal, da pokliče zdravnika iz najbližjega sosednjega zdravstvenega doma... Omenjena zdravnica iz Brežic pa, kot beremo, ni poklicala nikogar...
»Nekoliko previden bom, saj je ta zgodba še v luči preučevanja. Sodišče je to zgodbo pretehtalo in razsodilo po najvišjih dokaznih merilih. Ta so trdnejša, kot jih ima na voljo zdravniška zbornica pri svojem strokovnem nadzoru. Sodišče tudi ni pritrdilo vsemu, kar je zdravnica navajala, zato se je na neki način tudi odločilo za tako strogo kazen. Če vprašate za moje mnenje, potem njena odločitev zagotovo ni bila optimalna. Zagotovo bi se dalo bolje odločiti, še zlasti ker je bilo v zdravstvenem domu še nekaj zdravnikov. Če bi bila organizacijsko-komunikacijska pot optimalna, morda do tega ne bi prišlo. A po drugi strani je treba razumeti tudi zdravnike. Delati v razmerah, ko imaš polno ambulanto, ob tem pa če čakati na nujni klic in intervencijo... To je težko. Lahko se zgodi, da pride trenutek, ko se enostavno ne moreš odločiti optimalno. Po naši oceni je kazen z zaporom zato prestroga.«
Bo zdravniška zbornica razpravljala o odvzemu njene licence?
»Kolegica Cesarec odhaja prestajat zaporno kazen. Seveda gre za splet okoliščin, ki so pripomogle k strogi razsodbi, od preobremenjenosti do opravljanja dveh služb. Od tu do ne najboljših odločitev je le korak. Glede na nove okoliščine in dejstva višjega sodišča bo ZZS zavzela stališče do postopkov pred razsodiščem in o morebitnem začasnem odvzemu licence.«
Kaj se lahko iz vseh teh nesrečnih zgodb o zdravniških napakah zdravniki naučite?
»To je poduk, draga šola. Najprej za bolnike oziroma udeležence v tem primeru. Pa tudi za zdravnike. Opravljamo delo, ki je ves čas povezano z morebitnimi zapleti, nikoli ne veš, kako se bo izteklo. Na operacijah se, četudi je narejeno vse optimalno, lahko zgodi, da bolnik umre. Če se to zgodi, nas seveda prizadene. Saj zdravniki nismo brezčutni stroji. Takšne nezaželene dogodke analiziramo, izluščimo bistvo neoptimalnih rešitev in jih vnesemo v sistem izboljšane varnosti. Tako je po svetu in tako je tudi pri nas. Z eno pomembno razliko. Pri nas je strah pred tožbami vse večji, kar ni dobro. Če se zdravniki začnejo bati, da bodo toženi, je to lahko silno nevarna in draga zgodba. Tu odstopamo od razvitega sveta, kjer te stvari potekajo mnogo bolj blago, ustaljeni so postopki poravnav z bolniki oziroma svojci. Pri nas pa se najprej dokazuje krivda zdravnika in to ni dobro, navsezadnje tudi zaradi finančnih posledic: zdravniki si bodo zaradi strahu vzeli več časa za bolnika, kar je dobro. Mnogo več pa bo diagnostičnih preiskav, hitreje se bodo odločali za ukrepanja, ki morda niti ne bi bila potrebna... Veste, pretiran strah v medicini ni podlaga za varnejše in optimalno zdravljenje. To je laikom težko razumeti, vendar so v svetu to že davno ugotovili in se prilagodili tem spoznanjem.«
Vse vendarle ni le v sistemu, pač pa tudi v ljudeh. Pred nekaj tedni smo v Dnevniku brali javno pismo bolnika Edija Rakovca, v katerem nazorno opisuje potek zdravljenja in odnos zdravnika v UKC Ljubljana. Pravi, da je imel veliko srečo, da je preživel – po pomoč je šel v bolnišnico Jesenice. »Če bi po neuspešni kolonoskopiji, ki so jo izvedli v UKC Ljubljana, odšel domov, če mi osebna zdravnica ne bi zagotovila, da me bo počakala, tega pisma ne bi brali... Sepsa pač ne čaka od četrtka do ponedeljka,« je zapisal. Se takšni dogodki res dogajajo le zato, ker so vsi zdravniki preobremenjeni, ali morda tudi zato, ker so nekateri tudi morda preveč arogantni, nedostopni za bolnike, jih enostavno ne slišijo?
»Ko sem pred leti delal analizo pritožb bolnikov, sem ugotovil, da smo v 90 odstotkih zanje krivi zdravniki in zdravstveni sodelavci. Bodisi da je izrečen neki pomislek nad kolegom, ki je zdravil, ali pa kaj podobnega. Če se izreče neki sum, dvom o ustreznem zdravljenju, potem bolnik zasluti, da nekaj ni v redu, in hoče to razčistiti. Komunikacija med bolnikom ter zdravnikom in drugim zdravstvenim osebjem je silno pomembna. Ljudje smo si različni, tudi zdravniki. Sposobnost komunikacije je deloma dana lastnost, deloma se jo je treba naučiti in zato imamo tudi posebne tečaje. Dober zdravnik ni le tisti, ki dobro operira, diagnosticira, ampak tisti, ki zna bolniku tudi na razumljiv način v petih minutah pojasniti, kako je potekalo zdravljenje. Če tega nisi sposoben, si se zaman trudil. Tako bolnik to dojema.«
Zdravniška zbornica vstopi v reševanje takšnih primerov, pritožb?
»Vstopimo, seveda. Vse pritožbe vzamemo resno. Na leto jih je približno dvesto. V nekaterih primerih gre za nerazumne obtožbe, v drugih tudi ne. V konkretnem primeru sem gospodu Rakovcu napisal pismo in ga obvestil, da bo odbor za strokovna vprašanja pritožbo obravnaval, poskušali bomo analizirati dogodke in se iz izsledkov naučiti, da ne ponavljamo napak, če so bile narejene. Tudi s kirurgom sva se pogovarjala in povedal mi je svoje videnje zgodbe. Predvsem pa mora predstojnik s širšo ekipo analizirati primer. Ja, te zadeve jemljemo skrajno resno z namenom večje varnosti tako bolnikov kakor zdravnikov.«
Ker navzven se včasih zdi, še zlasti iz časa vaše predhodnice, da, saj veste...
»... da vrana vrani ne izkljuje oči? Moje vodilo je, da moramo zdravniki gojiti zaupanja vreden odnos z bolnikom in javnostjo. To je edina pot, da javnost prepričamo, da rek o vrani v tem času ne bo pretirano aktualen. Zdravniško delo je treba opravljati korektno in pošteno in tak naj bo tudi odnos javnosti do nas zdravnikov. Naša družba je v težavah, mnogo ljudi že na beraški palici, v službah se marsikaj dogaja, potem pa pridejo še težave z zdravjem, največjo dobrino ljudi... Vemo, da je težko in končno spoznanje je, da ljudje potrebujemo zdravnike, da so naše največje upanje, kadar smo bolni, in tudi mi zdravniki se moramo zavedati, da mora biti bolnik v središču pozornosti, saj je navsezadnje 'naš kruh'.«
Se bo zdaj, ko bodo naši bolniki lahko odhajali na zdravljenje v tujino, kaj spremenilo?
»Prav je, da so meje odprte, bolje bo za bolnika, ker bo to pomenilo večji pritisk na kakovost tudi pri nas. Pričakujemo tudi konkurenčnost zavarovalnic in veljali bosta samo dve merili: cene storitev in kakovost. Mislim, da bo bolnikov, ki bodo iskali pomoč čez mejo, veliko več, kot si predstavljamo. Naša edina rešitev je, da vlagamo v krajšanje čakalnih dob, v prijaznost in kakovost zdravstva. Vsaka država se trudi, da se zdravstvene storitve opravljajo pri njih; seveda zaradi davkov. V pogovorih z zdravniškimi zbornicami v Avstriji, Italiji vidim, da imajo izjemno željo 'tržiti' naše paciente. Zato bi morali veliko več vlagati v konkurenčnost, ustvariti pogoje, da bodo pacienti iz tujine prišli k nam, ne le naši k njim. Kot na primer na urologijo v Slovenj Gradcu, pa v UKC Ljubljana, UKC Maribor… Marsikaj imamo ponuditi na tem vse bolj globalnem trgu zdravstvene dejavnosti. Pristojni se morajo seznaniti s tem, kako je urejeno zdravstvo v Evropi, ne pa da se zaklepamo v zgodbo o domači samozadostnosti.«
