Mnogi so pričakovali kolajno. Od dodelitve organizacije evropskega košarkarskega prvenstva Sloveniji se je mnogim navijačem v mislih pogostokrat vrtel film, kako bodo reprezentanti prvič v zgodovini okoli vratu prejeli odličje. A se to ni zgodilo. Eurobasket 2013 ne bo šel v zgodovino po rezultatski plati. Šel bo v zgodovino po tem, kako je za tri tedne združil Slovenijo, da je dihala kot eno. In še po nečem. Po bratih Dragić. Goranu in Zoranu, ki ju je deželica na sončni strani Alp vzela povsem za svoja.
Zgodba o uspehu se je za Gorana in Zorana Dragića začela v blokovskem naselju Koseze v Ljubljani, kjer sta z očetom Marinkom in mamo Mojco živela v majhni garsonjeri. Živahna fantiča sta se rada podila po okoliških igriščih ter kakšno ušpičila, že v mladih letih pa ju je premamila ljubezen do športa. Goran je sprva poskusil z nogometom, a je po težji poškodbi noge raje presedlal na košarko. Z njo je omrežil tudi brata Zorana, ki se mu je pridružil na treningih na Iliriji. Medtem ko se je Gogi kljub mladosti več kot uspešno kosal z mnogo starejšimi košarkarji v tretji in drugi slovenski ligi, je Zoran izstopal v mlajših selekcijah. Bratu je sledil pri prestopu h Geoplinu Slovanu, kar je bil za oba eden ob pomembnejših korakov v karieri.
Starejši od bratov Dragić se je na Kodeljevem hitro razvijal. Kmalu po prihodu je dobil priložnost zaigrati za člansko ekipo v jadranski ligi, trenerja Jure Zdovc in predvsem Aleš Pipan pa sta ga veliko naučila. Tako so se za Gorana hitro ogreli številni klubi po Evropi, najvztrajnejši pa so bili pri španski Caji Laboral, za katero je nato nekaj tekem odigral šele v času lockouta v ligi NBA leta 2011. Sprva je bil namreč posojen v Murcio, nato k Unionu Olimpiji. Njegov razvoj je bil tako nagel, da ga je na naboru lige NBA leta 2008 kot 45. v drugem krogu izbral San Antonio Spurs in ga nato poslal k Phoenix Suns. S tem so se mu izpolnile otroške sanje, ki pa so presegale le nastopanje v najmočnejši ligi na svetu. Ob odhodu čez lužo je bil odločen, da bo tam pustil svoj pečat. In ga je. Mladega Dragića je ob prihodu v Phoenix pod svoje okrilje vzel eden najboljših organizatorjev igre v zgodovini lige NBA Steve Nash, mu delil nasvete na igrišču in zunaj njega ter mu pomagal, da je bil prehod z evropskega na ameriški način življenja in razmišljanja lažji. Prva sezona zanj ni bila lahka, že v drugi pa se je zgodil 7. maj 2010 in tretja tekma polfinala zahodne konference. San Antonio Spurs je na tisti tekmi vodil že za 18 točk, a je Dragić v zadnji četrtini eksplodiral, dosegel 23 od svojih 26 točk ter osupil ligo NBA. Mejnik je postavil tudi 13. aprila 2011, ko je v dresu Houston Rockets kot prvi Slovenec na obračunu proti Minnesoti dosegel trojnega dvojčka (po 11 točk, skokov in asistenc), poleti 2012 pa podpisal najdonosnejšo pogodbo v karieri do sedaj, ko mu je Phoenix za njegovo vrnitev v Arizono in štiriletno zvestobo odštel 30 milijonov dolarjev.
Vodilnim v Malagi se pošteno smeji
Medtem ko je Goran postal zvezda v ligi NBA, je svojo pot pisal tudi Zoran. Starejši brat mu je vedno predstavljal vzor, zato se je gnal, da bi tudi sam svoje ime uveljavil v evropski in svetovni košarki. Še kot igralec Ilirije je veljal predvsem za košarkarja z odličnim metom, kar se je spremenilo na Slovanu, kjer ga je trener Miro Alilović bolj usmerili v obrambne naloge in mu zabičal, naj se raje kot na met zanaša na bliskovite prodore. S tem je Zoki postal vsestranski igralec, a izgubil nekaj mehkobe pri metu. Poleti 2010 je bil pred prelomno odločitvijo. V svoje vrste sta ga vabila tako Union Olimpija kot Krka, po posvetovanju z Goranom pa se je raje odločil za novomeški klub in delo s trenerjem Aleksandrom Džikićem, kar se je izkazalo kot zadetek v polno. S srbskim strokovnjakom sta namreč dvakrat osvojila naslov državnega prvaka, evropsko tekmovanje EuroChallenge, sam pa je bil leta 2011 izbran za najkoristnejšega igralca (MVP) finala. Po dveh sezonah je napočil čas za odhod v tujino. V svoje vrste ga je zvabila Unicaja iz Malage, kjer se je prvič preizkusil tudi v evroligi. Novo okolje in nepoznavanje španskega jezika sta mu sprva povzročala težave, a se je po nekaj mesecih unesel. Prva sezona v tujini ni bila bleščeča, za kar ima zasluge tudi trener Jasmin Repeša, ki ga ni znal izkoristiti na pravi način. Hrvaški strateg je še pred koncem sezone zaradi slabih izidov moral zapustiti klop Unicaje, novi, Joan Plaza, pa ga je želel za naslednjo sezono posoditi Murcii. Tik pred zdajci je posel propadel, po igrah na evropskem prvenstvu pa se vodilnim v klubu iz Malage zagotovo pošteno smeji.
Kljub blišču in slavi pa tako Goran kot Zoran ostajata skromna, kot tedaj, ko sta si kot mladeniča delila pograd v garsonjeri v Kosezah. Želja, da bi nekoč zaigrala skupaj v kakšnem klubu, ostaja neizpolnjena. Nekaj skupnih tekem sta sicer igrala kot fantiča na Iliriji, bila pa sta tudi nasprotnika, ko je Goran igral za Olimpijo, Zoran pa za Slovan. Združila ju je slovenska reprezentanca, kar ju neizmerno veseli, saj lahko tako poleti nadoknadita zamujeno druženje med letom. Verjetno ni daleč dan, ko bosta med svoje dosežke lahko dodala tudi zaznamek, da sta kot prva brata iz Slovenije nastopila v ligi NBA. Kdo ve, morda pa bosta celo soigralca pri Phoenix Suns, kjer so med evropskim prvenstvom večkrat pokazali navdušenje nad njunim sodelovanjem na igrišču.
