»Za finske navijače je normalno, da podpirajo vse svoje reprezentance. Tukaj v Herningu nas je vsaj petsto, zame pa je to že četrto evropsko prvenstvo v odbojki,« je dejal Ville, mož v zrelih letih, ki prihaja iz okolice Helsinkov. »Odbojka sicer ni tako priljubljena kot hokej, ki je na Finskem sveta igra, a kljub temu imamo radi tudi odbojko.« Ville je s svojo opravo spominjal na pustno šemo. Na glavi je imel modro lasuljo, njegova očala so bila porisana s finskimi zastavicami, nosil je tudi finski dres. »Finski navijači smo znani po tem, da se znamo našemiti. Prav nič nas ni sram. Tisti, ki nas ne poznajo, imajo napačen vtis, da smo zaprt in nedružaben narod. Resnica je povsem obrnjena,« je hitel razlagati Ville, prijatelji pa so njegovim besedam zgolj prikimavali in srkali hmeljev napitek.
Kako lepo se je finskim privržencem godilo v Sloveniji med košarkarskim prvenstvom, dobro vedo tudi v domovini. »Vsi smo spremljali košarkarske tekme po televiziji. Takoj smo izvedeli, kako se naši rojaki zabavajo v Sloveniji,« je dejal Ville, ki ga ni sram priznati, da Finci radi globoko pogledajo v kozarec. »Smo narod, ki zna nazdraviti. To spada k zabavi, če greš navijat v tujino.« Toda za nekatere v Herningu je bilo alkohola preveč, še preden se je tekma s Slovenijo sploh začela. Dva finska navijača sta obsedela kar pred lokalom, saj njune noge niso imele več dovolj moči, da bi prišla do tribun. Za uteho sta si naročila novo rundo. »Cene alkohola na Danskem so visoke, a še vedno nižje kot na Finskem,« je pogovor sklenil Ville.
V nasprotju z evropskim prvenstvom v Sloveniji pa lahko navijači na Danskem nosijo pivo tudi na tribuno. Prepovedi točenja alkoholnih pijač na severu Evrope namreč ne poznajo, saj se dobro zavedajo, kje lahko od obiskovalcev poberejo največ cekinov. So pa zato organizatorji v Herningu padli na izpitu na številnih drugih področjih. V dvorani Boxen, ki je ena najmodernejših na stari celini, sploh niso namestili semaforja z video zaslonom in seznamom igralcev. Rezultat so prikazovali zgolj na manjšem ekranu. Hud spodrsljaj so si privoščili tudi pri slovenski zastavi, saj je bil grb postavljen na napačni strani. Kljub pritožbi slovenske delegacije je pod stropom ostala ista zastava, saj druge niso imeli.
Precej pod ravnjo tekmovanja je bilo poskrbljeno tudi za novinarje. Mešana cona za opravljanje intervjujev je bila postavljena kar za zaveso ob igrišču, pri čemer je bilo skupaj zmontiranih zgolj nekaj kosov jeklene ograje. Kljub večurnemu delovniku v dvorani ni bil na voljo niti en obrok, zgolj nekaj piškotov in hrušk. Močno je škripalo tudi pri dostavljanju statistike ob koncu vsakega niza. Pogostokrat je sploh ni bilo, če je že prišla, pa je bila v večini primerov netočna.