Starši slovenskih košarkarjev: Preudarnost, mirnost in hitre noge

Koordinator v ekipi

Vsi trije dobro vedo, kako zahtevna je pot mladega človeka, ki se zapiše športu. Vlado Nachbar je imel tovrstne izkušnje že sam, kajti bil je košarkar, igral ja v Kopru in domačem Dravogradu. Po njegovi poti sta šla oba sinova. Grega je bil igralec v prvi ligi, zdaj pa ga ljubitelji košarke poznajo predvsem kot strokovnega komentatorja na televiziji. Starejši sin Boštjan je v minulem desetletju postal eden najboljših slovenskih košarkarjev. V aktualni reprezentanci je poleg Jake Lakoviča najbolj izkušen. V vseh kolektivnih športih pa je ravno od takšnih igralcev veliko odvisno, ko se govori o povezanosti v ekipi, tako na igrišču kot v hotelu, garderobi, na treningih... »Njegova prva naloga je, da skuša ekipo držati čim bolj skupaj. Zdi se mi, da ima vlogo koordinatorja med trenerjem in mlajšimi igralci. Posledično se manjkrat odloča zaključevati akcije. Zelo pomembno je, da so v ekipi takšni igralci. To se po televiziji ne vidi, ampak ogromno pomeni. Znano je, da smo imeli na papirju včasih boljše ekipe, a smo izgubljali. Morda je manjkala notranja povezanost med igralci,« je povedal Vlado Nachbar, prvi trener svojih sinov in tudi šofer, kajti iz Dravograda ju je vozil na treninge v 60 kilometrov oddaljeni Maribor. »Rekel sem, da ko bo prvič nekdo od sinov rekel, da noče na trening, da ju ne peljem več. A tega niti enkrat nista rekla. Torej sem bil proti kakršni koli prisili,« je dejal Nachbar starejši in dodal, da je Boštjan zasebno takšen kot na igrišču – preudaren.

Ko je bil danes zvezdnik Barcelone še mlad in obetaven košarkar, ga je naučil marsikaterega trika. Zdaj tega ne počne več. Za pogovore o taktiki so zadolženi trenerji, sam se v to ne spušča. Ko je Boštjan Nachbar v reprezentanci, ga pusti, da se v miru pripravlja na tekme. »Med prvenstvom se le pozdravimo po tekmi, pošljemo mu čestitko prek telefona in podobno. V času prvenstva smo odmaknjeni. Dogovorjeni smo, da če kaj potrebuje, on pokliče nas,« je dejal.

Boštjan Nachbar spada med tiste košarkarje, ki se redno odzovejo povabilu v reprezentanco. Tisti, ki igrajo na evropskem prvenstvu, se odpovedo dvomesečnim počitnicam, za kar dobijo le dnevnice, pa tudi te gredo v dobrodelne namene. »Ljudje si želimo zmag. To je v naravi človeka. Ne zavedamo pa se, da so fantje že dolgo časa odsotni od doma, nekateri imajo družine, Boštjan jo ima. Vedeti je treba, da igrajo za Slovenijo in ne za denar. Vse je podrejeno pristopu do dresa, do Slovenije,« je dejal Vlado Nachbar, ki sluti, da bi se njegov 33-letni sin kmalu utegnil posloviti od reprezentance: »Težko rečem, koliko časa bo še vztrajal. Vendar mislim, da se njegova reprezentančna pot počasi zaključuje. Še posebno, če bi osvojil kolajno. Je pa res, da je drugo leto svetovno prvenstvo v Španiji. Zagotovo bo to le njegova odločitev.«

Pošiljajo jima poljubčke

Podobno, kot sta Goran in Zoran Dragić energična na igrišču, sta njuna starša Marinko in Mojca na tribunah. Družini Dragić nikoli ni primanjkovalo energije. Smeh, optimizem in radoživost jih vseskozi spremljajo, pravi Marinko Dragić. Medtem ko ima Boštjan Nachbar med prvenstvom raje več miru, starši trenutno najbolj priljubljenih slovenskih sinov veliko komunicirajo z njima. Pogovarjajo se pred tekmami in po njih, družina ju obiskuje v hotelu. »Tega sta vajena. Če naju z ženo ne bi bilo na tekmah, bi bilo že nekaj narobe. Spodbujamo ju, pošiljamo poljubčke, da ju napolnimo z energijo,« se je zasmejal Marinko Dragić, ki je svoja sinova na tekmah spremljal po vsej nekdanji Jugoslaviji, ko sta igrala v Jadranski ligi, zdaj se družina Dragić večkrat odpravi v Španijo in ZDA, kjer Zoran in Goran igrata za svoja kluba. Včasih je skrbel za prevoze na tekme, treba je bilo kupiti tudi drese, z drugimi starši so skupaj organizirali piknike, veliko košarkarjev, ki so v mlajših selekcijah igrali z Goranom in Zoranom, pa je učil vožnje v avtošoli. »Na tak način sem veliko njunih vrstnikov še bolj spoznal,« je dejal. Danes sta skupaj z ženo največja navijača najbolj energičnih članov slovenske reprezentance in vestno beležita potek njunih karier. Zbirata vse časopisne članke o svojih sinovih, nabralo se jih je za okoli šest map. »Zato, da bosta to lahko pokazala svojim otrokom,« doda. Za kaj takšnega bodo imeli kmalu priložnost, kajti Marinko bo čez dva meseca postal dedek, Goran pa oče.

Ne le Slovenija, temveč vsa Evropa se sprašuje, od kod bratoma Dragić toliko energije, hitrosti in mirnosti v odločilnih trenutkih. »Najraje imata težke tekme, odločilne, zadnje sekunde. Takrat sta najmočnejša. S psiho nimata težav,« je dejal Dragić starejši, nato pa pojasnil, kje so korenine hitrosti in neizmerne sle po športnem udejstvovanju Gorana in Zorana Dragića. »Hitre noge imata prirojene, vsi v družini smo hitri. Goran je v šoli tekmoval v atletiki. V teku na sto, dvesto in osemsto metrov je redno osvajal kolajne. Moja žena Mojca je bila športnica, igrala je košarko, jaz sem igral nogomet za Ilirijo, Ježico in v drugi ligi za Ljubljano. Tudi moj brat je športnik, treniral je odbojko. Od nekdaj sta bila Goran in Zoran živahna fanta. Vsa družina je živahna,« je dodal in sebe označil za glavnega »krivca«, da je sinova zamikala košarkarska žoga. Z njima je velikokrat igral, najprej nogomet, nato košarko. In še vedno se pomerijo.

Marinko Dragić je navdušen nad navijači slovenske reprezentance. Verjame, da bo Slovenija osvojila kolajno. Če se uvrsti v finale, je prepričan v zlato. Za konec je poudaril še, kako košarka vpliva na življenje ljudi. »Košarkarji so prinesli optimizem in so ambasadorji naše države. V času evropskega prvenstva ljudje ne razmišljajo o težavah. Bilo bi lepo, če bi bilo večkrat tako,« si je zaželel.

Malo premalo govori

Na svojega sina je ponosna tudi Janja Lakovič. Tudi ona spada med najglasnejše slovenske navijače. »Na zadnjih tekmah je bilo tako stresno, da sem kar malo obležala v postelji. Nabiram moči za zaključek. Tudi za navijače bi morali organizirati priprave,« se je zasmejala in začela pripoved o Jaki Lakoviču. »Velikokrat so me vprašali, ali sem ponosna na sina. Če je otrok dober, pošten, delaven človek, si v vsakem primeru ponosen nanj. Ponosna sem predvsem zato, ker je uspel izključno s svojim delom in garanjem. Ko je bil v mlajših selekcijah, je bil tako trmast, tako zavzet, da sem kar slutila, da mu bo uspelo. Vedno je imel zelo profesionalen pristop, asketski, pa naj ge za hrano, počitek, trening... Celo življenje je posvetil košarki. Tako jo ima rad,« je povedala. Košarkarji imajo na igrišču ponavadi leden obraz. So povsem osredotočeni na svoje naloge. Kaj se skriva v njihovih mislih, ko se luči v dvorani ugasnejo, ostane neznano. O tem več vedo njihovi starši. »Jaka je tak kot na igrišču. Resen. Malo premalo govori. Je skrben, ni mu vseeno za ljudi okoli sebe, pošten človek. Pa radi ga imamo.«

Športnik najbolj trpi, ko ne more igrati. Lakovič ni bil velikokrat poškodovan, a nekajkrat je bil. Nazadnje pred evropskim prvenstvom. »V želji, da bi bil tisočodstotno pripravljen, se je začel že prej pripravljati in se mu je to zgodilo. Vem, kaj pomeni vsak njegov pogled, in vidim, kako težko mu je bilo zaradi tega. Težko je gledati otroka, ko vidiš, da trpi. A to je sestavni del športa,« je pojasnila. Zelo težko je bilo tudi, ko so v času, ko je bil Lakovič član Barcelone, ugotovili, da ima tumor v nosu. »To nas je pretreslo, ampak se je srečno končalo. V tistih težkih trenutkih, ko še nismo imeli vseh informacij, je Barcelona pokazala, kako velik klub je. Odlično so poskrbeli zanj. Imel je srečo, da je bil v tistem trenutku tam,« je še povedala mama Jake Lakoviča, za konec pa si zaželela to, kar si želi vsaj dva milijona ljudi: »Tako zelo si želim kolajne, a ne zaradi sebe, temveč zaradi fantov. Predvsem zaradi starejših reprezentantov, ki so toliko let nosili breme.«