Minister za pravosodje Senko Pličanič ne odstopa od zastavljenega načina reševanja prezadolženega slovenskega gospodarstva, povzetega v predlogu zakona o sistemski razdolžitvi, pa čeprav mu nasprotuje velik del strokovne javnosti. Pličanič ima na mizi nov predlog zakona, pod katerega sta podpisana dr. Nina Plavšak in vrhovni sodnik dr. Miodrag Đorđević in ki uživa po prvih informacijah veliko širšo podporo, ker da je tudi veliko bolj usklajen z obstoječo zakonodajo, a minister vztraja pri svojem.
Tako naj bi še v začetku tedna veljalo, da bo predlog zakona, ki so ga s pomočjo odvetnika Andreja Simoniča spisali na ministrstvu, zaradi številnih pripomb romal v koš, in da bo predmet nadaljnjega usklajevanja predlog Plavšakove in Đorđevića. A odločitev ministra Pličaniča je vse obrnila na glavo. Ta se je po naših zanesljivih informacijah tik pred zdajci odločil, da novega predloga ne bodo obravnavali. Že v prihodnjih dneh naj bi tako na vlado romal prvotni predlog, ki mu med drugim odkrito nasprotuje tudi vrhovno sodišče.
Pličanič z glavo skozi zid?
Slovenija je evropski komisiji obljubila, da bo do jeseni pripravila zakonsko podlago za reševanje prezadolženega slovenskega gospodarstva, a trmasto vztrajanje pri strokovno neusklajenih rešitvah bi lahko močno ogrozilo izvajanje zakona, ki ga podjetja in banke nestrpno pričakujejo mesece.
Kot smo že poročali, nasprotujejo predlogu zakona o sistemski razdolžitvi, ki so ga spisali na Pličaničevem ministrstvu, v Zbornici upraviteljev Slovenije, pomisleke imajo v Gospodarski zbornici Slovenije, v Združenju bank Slovenije pa dajejo pred obliko prednost vsebini (predvsem nekatere banke v tuji lasti naj bi imele kljub temu na predlog vrsto pripomb). Neuradno imajo pripombe na Pličaničev zakon tudi v vladni zakonodajni službi in celo na gospodarskem ministrstvu.
Na ministrstvu za pravosodje sicer zanikajo, da predlog zakona, »ki temelji na štirih mesecih zavzetega dela delovne skupine pod vodstvom državne sekretarke Tine Brecelj«, nima podpore strokovne javnosti, trdijo, da je ravno nasprotno. A dejstva govorijo drugače. »Menimo, da ureditev, predvidena v predlogu zakona o sistemski razdolžitvi, ni ustrezen pristop k olajšanju finančnega prestrukturiranja gospodarskih subjektov,« je Pličaniču sredi avgusta pisala tudi podpredsednica vrhovnega sodišča Nina Betetto in dodala, da na vrhovnem sodišču v celoti soglašajo s pripombami Plavšakove in Đorđevića. Oba sta namreč že v začetku avgusta spisala strokovne pripombe na predlog zakona, s katerimi so se poleg vrhovnega sodišča strinjali tudi številni drugi. Prav na podlagi pripomb vrhovnega sodišča je Pličanič Plavšakovo in Đorđeviča tudi povabil k sodelovanju, a očitno ni pričakoval, da bosta spisala povsem nov zakon, ki ima z njegovim predlogom le malo skupnega.
Posledice neusklajenosti stroke bo nosilo gospodarstvo
Glavna razlika med obema predlogoma je v tem, da načrtuje predlog ministrstva razdolžitev podjetij večinoma mimo insolvenčne zakonodaje, medtem ko predlog Plavšakove in Đorđeviča obstoječo insolvenčno zakonodajo dopolnjuje, in sicer dopušča predlog prisilne poravnave sistemsko pomembnih podjetij tudi v primeru, ko podjetje še ni insolventno. V njunem zakonu je poudarek na finančnem prestrukturiranju podjetij, torej na dogovoru med bankami upnicami, medtem ko postopek reševanja podjetij na navadne poslovne terjatve (torej predvsem dobaviteljev) ne bi vplival. Tako Plavšakova kot Đorđević sta namreč prepričana, da izvirajo glavne težave slovenskih podjetij, ki imajo zdrav denarni tok in kupce za svoje proizvode, predvsem iz vsakokratnih pogajanj z bankami in negotovostjo, povezano s tem. Zavarovani ločitveni upniki (predvsem banke z zastavnimi pravicami ali hipotekami) bi svoje pravice obdržali, bi pa ti, ko je to potrebno, reprogramirali posojila in znižali obrestne mere. Svoja zavarovanja bi lahko banke zunajsodno unovčile (na primer prodale zasežen del premoženja dolžnika, ki so se ga upniki odločili rešiti) le v primeru, da bi jim to dovolilo sodišče.
Konverzija terjatev v kapital dolžnika, s katero upniki prevzamejo vajeti podjetja v svoje roke, bi potekala po obstoječi insolvenčni zakonodaji, bi pa v tem primeru o konverziji odločali tudi ločitveni upniki, ki v prisilni poravnavi niso člani upniškega odbora. Tudi Plavšakova in Đorđević predvidevata izvensodno finančno prestrukturiranje, a v okviru insolvenčne zakonodaje, sporazum pa mora družba skleniti z vsemi ali ključnimi upniki.
Dejstvo je, da tako podjetja kot banke zakonsko podlago za razdolžitev podjetij pričakujejo že mesece in da vrsta odločitev bank o prestrukturiranju konkretnih podjetij čaka ravno na sprejetje zakona. Zakon, ki bo v praksi deloval zgolj v primeru, da ga posvojijo predvsem banke, ki so glavne upnice slovenskega gospodarstva, pa nujno potrebuje široko soglasje vseh akterjev. Če bo minister Pličanič več pozornosti namenil iskanju političnega kot strokovnega soglasja, se lahko gospodarstvu to kaj hitro maščuje.