Ob 10 milijonih evrov izgub v prvem polletju bolnišnice niso poslovale kaj dosti slabše kot lani. Zato je težko doumljivo, da je za kreditiranje iz državne zakladnice zaprosilo kar šest od desetih slovenskih splošnih bolnišnic. A bolj realno sliko pokažejo šele njihovi dolgovi. Če jih upoštevamo, se izgube približno potrojijo, ocenjujejo v Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije. Bolnišnice so torej pod pritiski, naj minuse čim bolj zmanjšajo, svoje finančne težave prelivale v zamude pri plačevanju dobaviteljem.
S posojili, za katera so zaprosile, naj bi izolska, jeseniška, murskosoboška, novomeška, ptujska in slovenjegraška splošna bolnišnica ter Bolnišnica Sežana, Bolnišnica Topolšica in Center za zdravljenje otrok Šentvid pri Stični premostili najhujše finančne težave. Poplačali bi lahko najbolj pereče dolgove dobaviteljem, ki so se na zamude letos že začeli odzivati z vlaganjem izvršb, ustavitvami dobav in napovedmi blokad računov. Ker vladi ob nesoglasjih znotraj koalicije doslej ni uspelo sprejeti interventnega zakona ali katere druge oblike pomoči zdravstvu, z jesenjo pa se izteče tihi dogovor z dobavitelji o odlaganju ostrejših sankcij zoper dolžnike, politika dosti drugih možnosti razen posojanja denarja bolnišnicam nima.
A splošne bolnišnice, ki pričakujejo posojila, niso vse v enakem položaju. Izolska bolnišnica, ki v finančnem smislu velja za najbolj obubožano, je imela izgube, ki so zajele precejšen del njenih prihodkov (lani skoraj pet odstotkov), že od leta 2010. Toda letošnja izguba v prvem polletju ne izstopa in je glede na prihodke (zajema 3,6 odstotka prihodkov) na primer celo manjša kot v ptujski bolnišnici (3,9 odstotka glede na prihodke). Resnične težave obalne bolnišnice pa se skrivajo v dolgovih, ki po podatkih združenja zdravstvenih zavodov že znašajo od okoli 8 do 10 milijonov evrov. Tudi v ptujski splošni bolnišnici, ki ima izgube od leta 2010, imajo visoke neporavnane obveznosti. Kot so nam pojasnili, so se do srede avgusta skupni zapadli dolgovi povzpeli na 3,2 milijona evrov.
Težave kljub pozitivnemu poslovanju
V jeseniški bolnišnici, ki ji je največja veledrogerija Kemofarmacija zaradi dolgov tako kot izolski na začetku leta ustavila dobave, so se izgube začele šele z minulim letom. Murskosoboška bolnišnica je lani nasprotno poslovala celo s plusom, res pa je imela precejšnjo, skoraj milijonsko izgubo leto prej. Poleg tega je bila murskosoboška bolnišnica skupaj z izolsko in novomeško že leta 2009 med prejemniki finančnih injekcij iz proračuna, ki so bile namenjene ravno poplačilu zapadlih obveznosti. Slovenjegraška bolnišnica pred letom 2010 nasprotno ni veljala za finančno problematično, tako kot v večini bolnišnic, ki danes prosijo za kredite, pa so v njej opozarjali predvsem na nepravično financiranje.
V družbo bolnišnic, ki so v škripcih, pa na prvi pogled ne sodi novomeška bolnišnica. V prvem polletju 2013 je imela celo malo manj kot 15.000 evrov plusa. Lani je imela izgube za manj kot odstotek glede na prihodke, poleg tega je pred lanskim letom več let zapored poslovala pozitivno. A dobavitelji so dolenjsko bolnišnico vseeno izpostavljali kot izrazito zamudnico pri plačevanju. Na prelivanje njenih finančnih težav v poznejše plačevanje dobaviteljem kažejo tudi aktualni podatki bolnišnice o dolgovih: sredi avgusta so imeli za 3,4 milijona evrov zapadlih neplačanih obveznosti, vseh neplačanih obveznosti pa za 6,7 milijona evrov.
Le za »prvo pomoč« bolnišnicam
Ob nenavadno nizkih izgubah in hkrati hudih težavah z dobavitelji, zaradi katerih se bolnišnice potegujejo za posojila, naj bi natančnejše podatke o denarnem toku po naših informacijah zahtevali tudi na finančnem ministrstvu. Osnova za kreditiranje iz državne zakladnice je lahko le realna slika težav, naj bi vztrajali.
Tudi v Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije že opozarjajo, da dajejo polletne skupne izgube v višini dobrih deset milijonov evrov (imelo jih je 18 od 26 bolnišnic) precej popačeno sliko o kondiciji slovenskega zdravstva. Podatkov za vse bolnišnice še niso prejeli, ocenjujejo pa, da bi lahko dolgovi znašali okoli 20 milijonov evrov ali več, kar bi pomenilo, da je minusa samo v prvem polletju v resnici za okoli 30 milijonov evrov. Položaj je torej bistveno slabši kot lani, ob tem pa se je v zdravstvu nakopičilo še za okoli 100 milijonov evrov nepokritih izgub iz minulih let, je opozoril direktor združenja Metod Mezek.
Ugotavlja, da sta kriza in posledično zmanjševanje prihodkov v zdravstvu izrazito udarila po regijskih oziroma splošnih bolnišnicah. Del resnice, zakaj so nekatere v posebno velikih finančnih težavah, je v nepravičnem financiranju, meni, del pa verjetno tudi v različnem odzivanju na zaostrene razmere. A kot pravi, je to odvisno od množice dejavnikov, zato je težko soditi. V vsakem primeru bolnišnice finančno pomoč potrebujejo takoj, a to ne bo dovolj. »Krediti so obliž, ki v krajšem obdobju pomaga, dobro pa je tudi, da so morale bolnišnice pred tem pripraviti sanacijske programe. A dolgoročno gre rešitve iskati na ravni sistema, ne posamezne bolnišnice.«
Še bolj je do reševanja zdravstva s posojili zadržana Valentina Prevolnik Rupel z Inštituta za ekonomska raziskovanja. S tem se breme namreč z države oziroma zdravstvene blagajne, ki bi jih morala financirati, prenaša na same bolnišnice. »Takšen ukrep je nesmiseln poseg v zdravstveni sistem, krediti pa so lahko za bolnišnice dolgoročno problem. Ni jasno, pod kakšnimi pogoji jih bodo dobivale, še manj, kdo jih bo vračal in v kolikšni meri. To je lahko le začasna rešitev, da ne bo v zdravstvu s septembrom vsega konec,« ugotavlja Prevolnik-Ruplova, ki je sodelovala pri pripravi predlogov zdravstvene reforme v mandatu Dorijana Marušiča, danes pa sodeluje z Iniciativo zdravnikov. Po njenih besedah je nujno uveljaviti spremembe na ravni celotnega zdravstva in ne le pri peščici bolnišnic. »Treba bo na primer spremeniti košarico pravic ali pa sistem zavarovanja.«
