IRAN
Islamska republika sodi med najzvestejše podpornike Asadovega režima. Skupaj s Hezbolahom sodelovanje te trojice predstavlja trn v peti sunitskih držav Perzijskega zaliva, ki se bojijo regionalne prevlade Irana. V tem pogledu so arabske vlade zaveznik z Izraelom. Judovska država namreč močno nasprotuje iranski pomoči Hezbolahu, ki do šiitske milice vsaj delno prispe preko sirskega ozemlja. Stališče Irana do upora ljudstva v Siriji je bilo ves čas odklonilno. Če so po uvodnih kolebanjih, kako se odzvati na arabsko pomlad, vstaje podprli kot izraz ponovnega prebujenja islama, pa izbruha protestov proti Asadu niso nikoli dojemali kot posledico nezadovoljstva ljudi z režimom in gospodarskim stanjem v državi. Siriji so na pomoč priskočili s finančnimi injekcijami, orožjem in slednjič tudi s pripadniki Revolucionarne garde. Morebiten padec Asadovega režima bi utegnil zmanjšati moč Irana kot regionalne sile. Hkrati velika neznanka ostaja, kako bo vojaški poseg v Siriji vplival na nadaljevanje pogajanj o iranskem jedrskem vprašanju, katera naj bi dobila nov zagon po izvolitvi zmernega klerika Hasana Rahanija za naslednika Mahmuda Ahmadinedžada na mestu iranskega predsednika.
IZRAEL
Na začetku arabske pomladi se Izrael ni znašel z novimi družbenimi procesi v regiji, ki jih ni bil vajen. Predvidljivo ravnanje despotskih režimov, ki jih je Izrael vedno znova pojmoval kot eno največjih ovir na poti do miru na Bližnjem vzhodu, so se začeli krušiti. Nevednost, kaj storiti, je bila še najbolj očitna pri izbruhu protestov v Siriji. Tako kot Zahodu tudi Izraelu sprva ni bilo v interesu, da ti privedejo do padca režima Bašarja al Asada, saj je bilo povsem nejasno, kakšna oblast bi se lahko po padcu režima oblikovala v Siriji. Status qou je bil za Izrael sprejemljivejši od morebitnega bolj nepredvidljivega režima z islamsko komponento. Meja med Sirijo in Izraelom na zasedenih Golanski planoti je pod Asadovim režimom ostala ena najbolj mirnejših meja Izraela. Po uvodni brezidejnosti, kako se odzvati na proteste v Sirij, ki so se medtem že sprevrgli v državljansko vojno, se je Izrael odločil za podporo strmoglavljenju režima. Strmoglavljenje režima bi namreč posledično oslabilo tudi šiitsko milico Hezbolah v Libanonu, kar je eno od strateških prizadevanj Izraela. V bližajočih se napadih Zahodne koalicije Izrael ne namerava sodelovati, si pa lasti pravico do samoobrambe in se bo odzval na vsak napad.
LIBANON
Kar se zgodi v Siriji, ima posledice tudi za Libanon. Vse od izbruha državljanske vojne v Siriji, njeni valovi občasno pljuskajo tudi v deželo ceder. Zadnji dvojni bombni napad v Tripoliju na severu države minuli teden naj bi po virih iz libanonske vlade bilo delo sirske obveščevalne službe. Kdo stoji za bombnim napadom na šiitsko južno četrt Bejruta le nekaj dni pred napadi v Tripoliju, zaenkrat ni jasno. V Hezbolahu s prstom kažejo proti Izraelu. Številni regionalni akterji in obveščevalne službe so močno aktivni v Libanonu.
Šiitska milica Hezbolah, ki predstavlja tudi najmočnejšo politično silo v Libanonu, je s svojimi borci priskočila na pomoč sirskemu režimu. Kako se bo odzvala na napad Zahoda, je nejasno. Hezbolah premore vsaj 1000 aktivnih bojevnikov in po ocenah tujih obveščevalnih agencij med 6000 in 10.000 prostovoljcev rezervistov. Oboroženi so z raketami katjuša, preprostejšimi raketami lastne izdelave in protioklepnim orožjem.
SAVDSKA ARABIJA, KATAR
Izbruh arabske pomladi je države Perzijskega zaliva presenetil. Po prvem začudenju in osuplosti nad izbruhom ljudskega nezadovoljstva, so Zalivske države vrnile udarec. Začele so upravljati z arabsko pomladjo. Nove režime v Tuniziji in Egiptu so podprle z milijardno pomočjo in posojili, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati pa so pomagali zatreti proteste bahrajnske (šiitske) opozicije. Kraljevi dvor Saudov je v podpori sirski opoziciji za strmoglavljenje Asadovega režima videl možnost slabitve Irana oziroma takoimenovanega šiitskega polmeseca, ki se razteza od Irana preko Sirije do Libanona.
TURČIJA
Vlada Recepa Tayyipa Erdogana je še pol leta po izbruhu sirske državljanske vojne poleti 2011 poskušala sirskega predsednik Bašarja al Asada prepričati k obsežnim reformam v državi. A so posredniški pozivi uradne Ankare naleteli na gluha ušesa v Damasku. Sirija je tako izgubila še svojega zadnjega zagovornika. Precej logistične pomoči – oskrbe upornikov z orožjem – je potekalo prav preko turškega ozemlja. Svobodna sirska vojska in sirska opozicija imata svoje urade tudi na turškem ozemlju, ob meji s Sirijo, ki je v preteklem letu skorajda v celoti prešla pod nadzor uporniških skupin. Zaradi grožnje, da bi se nestabilnost v Siriji utegnila preliti tudi na turški jugovzhod, kjer večino prebivalstva predstavljajo Kurdi, je turška vlada pospešila sicer že načrtovani mirovni proces zagotavljanja večjih političnih in kulturnih pravic za Kurde v Turčiji. Vpliv Turčije v regiji ostaja močan tudi po junijskih protestih proti vladi Recepa Tayyipa Erdogana, čeprav je njen domet v arabskem svetu oslabel.
AL KAJDA
S teroristično mrežo Al Kajde povezane skupine islamističnih skrajnežev so domovinsko pravico v sirski državljanski vojni dobile z neaktivnostjo Zahoda in prilivom finančne pomoči upornikom iz Zalivskih držav. Okoli 6000 tujih borcev naj bi v Siriji vodilo svoj džihad proti diktatorskemu režimu Bašarja al Asada. Zaradi njihove okrepljene prisotnosti na sirskem bojišču, vse pogostejših spopadov tudi z domačimi uporniškimi skupinami, je pregled nad dogajanjem na sirskem bojišču vse manj jasen. Prisotnost tujih džihadistov je poskrbela za dvome v številnih Zahodnih državah, ali naj se sirski opoziciji v boju proti Asadu zagotovi močnejšo oborožitev. V Washingtonu, Londonu in Parizu obstaja velika bojazen, da bi to orožje lahko padlo v napačne roke. Zato tudi nikoli niso bile uresničene obljube o dobavi težkega orožja upornikom, ki jim ZDA in Velika Britanija sicer nudijo pomoč z obveščevalnimi podatki, urjenjem, denarjem in lažjim orožjem. Če bo Zahod sedaj dejansko napadel Sirijo, se bo skupaj z Al Kajdo znašel na isti strani. Al Kajda bi torej kot nov zaveznik Zahoda ZDA in Veliki Britaniji lahko ponudila pomoč z obveščevalnimi podatki, je v komentarju za Independent ironično zapisal znani bližnjevzhodni poročevalec Robert Fisk. Džihadisti se sicer na spletnih socialnih omrežjih že pripravljajo na napad Zahoda. Med nekaterimi je zaslediti precej skeptičnosti glede napada, češ da bi kakšna raketa lahko »zašla« tudi na njihove položaje, s čimer bi vojaška koalicija hotela pokončati več muh na en mah. Veja skupine Islamska država v Iraku in veliki Siriji, ki je povezana z Al Kajdo, je sicer na spletu napovedala tudi svoj odgovor na kemični napad minulega tedna. Sledil naj bi »vulkan maščevanja«, so zapisali.
RUSIJA
Uradna Moskva vse od začetka protestov v Siriji strumno stoji na strani Bašarja al Asada. Skupaj s Kitajsko je v varnostnem svetu OZN je kot imetnica pravice veta preprečila več obsodb nasilja v sirski državljanski vojni. Njen glavni interes v Siriji je ohranitev pomorskega oporišča Tartus, edinega priveza za svojo floto, ki ga še premore v Sredozemlju. Moskva opozarja, da bi bližajoči se napad Zahoda brez mandata Združenih narodov predstavljal jasno kršitev mednarodnega prava. Ob tem pa Kremelj še naprej vztraja, da na naslednji mirovni konferenci, ki je bila predvidena za oktober, ne bi smeli razpravljati o Asadovem umiku iz oblasti. Moskva je sicer v preteklih mesecih Damasku domnevno dobavila protiletalski raketni sistem S-300, ki bi utegnil predstavljati precejšnjo nevarnost za Zahodne lovce in bombnike.
ZDA
Začudenost, zadržana podpora opoziciji in ostra zahteva za Asadov odhod z oblasti. Tako so si v prvem letu sirske državljanske vojne sledili odzivi iz Washingtona. Arabska pomlad je v zadnjih treh letih vnovič razgalila dvolično politiko ameriške administracije na Bližnjem vzhodu. Kolebanje ob izbruhu protestov v Siriji je možno razložiti z nedokončanim iskanjem strategije, kako naj se Bela hiša sploh odzove na notranjepolitične spremembe v avtokratskih državah, s katerimi je najboljše shajala takrat, ko se nič ni dogajalo in so despoti brbotajoči lonec napetosti kontrolirali z ostrimi represivnimi prijemi in kršitvami človekovih pravic. Da bodo protesti izbruhnili tudi v Siriji, v Washingtonu niso pričakovali. Z Asadom so se bili pripravljeni pogoditi še v začetni fazi demonstracij, ko ti še niso prerasli v državljansko vojno. Šele ko je nasilje prestopilo sprejemljive meje ubijanja nizke intenzivnosti, je bila Bela hiša pripravljena aktivneje poseči v dogajanje na prelomnici bližnjevzhodnih interesov. Vojaški poseg proti Siriji je bil večkrat predmet razprave tudi v ameriški administraciji, a se zanj nikoli ni odločila zaradi številnih neznank: reakcije Irana, Hezbolaha, Izraela, Rusije. Po več kot sto tisoč mrtvih in skoraj dveh milijonih beguncev je pripravljena tvegati nov omejeni vojaški poseg, ki po spodletelih vojaških avanturah v Iraku in Afganistanu med Američani ni zelo priljubljena izbira nadaljevanja zunanje politike z drugimi sredstvi.
EVROPSKA UNIJA
Osemindvajseterica ni pomemben akter v Siriji.
