Da bi razkrili skrivnosti uspehov najhitrejšega zemljana Usaina Bolta, so mehiški znanstveniki pod drobnogled vzeli njegov tek iz leta 2009, ko je postavil svetovni rekord na 100 metrov, in prišli do zanimivih odkritij. Medtem ko kraljico športa v zadnjem času pretresajo številni dopinški škandali, v katerih se je znašlo nekaj odličnih atletov, so mehiški znanstveniki pred dnevi predstavili rezultate raziskave o izjemnih sposobnostih najboljšega sprinterja vseh časov.
Usain Bolt je s 195 centimetri med sprinterji pravi velikan. Takšna višina mu omogoča, da kratke proge preteče z nekaj manj koraki kot konkurenti. A njegova višina ima tudi slabo stran, saj se med tekom bojuje s precej večjo silo zračnega upora, s katero pa se po ugotovitvah znanstvenikov odlično kosa.
Skupina mehiških znanstvenikov je podrobno preučila Boltov tek s svetovnega prvenstva leta 2009 v Berlinu, kjer je 100 metrov pretekel v času še danes veljavnega svetovnega rekorda – 9,58 sekunde, raziskava pa temelji na podatkih Mednarodne atletske zveze, ki je Boltov tek iz Berlina za podrobno analizo razdelila na skoraj sto delov. Vsak je predstavljal 0,1 sekunde teka, znanstveniki v Mehiki so na podlagi tega intervala izdelali matematični model, s katerim so razložili skrivnost Boltove hitrosti.
Večino energije za boj z uporom
Znanstveniki so v poročilu, ki so ga objavili v nedavnem izvodu evropske strokovne revije za fiziko (European Journal of Physics), prišli do zanimive ugotovitve, da je Bolt med rekordnim tekom porabil manj kot osem odstotkov energije za gibanje, ves preostali delež pa je uporabil v boju z zračnim uporom. Bolt je med postavljanjem svetovnega rekorda sprostil 81,58 kilodžula energije, a je je le 7,79 odstotka porabil za premikanje, medtem ko je je kar 92,21 odstotka »posrkal« zračni upor.
Ugotovili so tudi, da je Bolt največjo moč, ta naj bi bila enakovredna približno 3,5 konjske moči, razvil povsem na začetku teka, natančneje po 0,89 sekunde, ko je sicer tekel šele s polovico končne hitrosti, kar priča o tem, da se je že takoj po startu soočil z močnim zračnim uporom.
Pri tem je zanimivo tudi to, da so znanstveniki na podlagi nadmorske višine berlinske steze in takratne temperature zraka izračunali, da je imel Bolt količnik zračnega upora 1,2, kar pomeni, da je bil med tekom manj aerodinamičen kot povprečen človek.
»Izračunan količnik zračnega upora le še bolj poudarja Boltove izjemne sposobnosti. Čeprav je precej manj aerodinamičen, kot bi kot človek lahko bil, mu je uspelo postaviti številne rekorde. Podatki o tem, kako veliko napora je opravil med rekordnim tekom leta 2009 in kolikšen del energije je 'šel v nič' zaradi zračnega upora, pa so resnično neverjetni,« je o ugotovitvah dejal eden od sodelujočih znanstvenikov pri raziskavi Jorge Hernandez.
Bolt je v Berlinu najvišjo hitrost med tekom razvil po sedmih sekundah, ko je tekel s hitrostjo 12,2 metra na sekundo (43,92 kilometra na uro). In ravno takrat je bil največji tudi zračni upor. V tistem trenutku se je Bolt zoperstavljal približno takšnemu zračnemu uporu, kakršnega lahko občutimo, ko skozi okno avtomobila, ki vozi po mestu, pomolimo roko.
Z idealnim vetrom bi tekel 9,46
Na atletskih tekmovanjih je za veljaven dosežek pri postavljanju rekordov dovoljen veter v hrbet, ki piha do 2 metra na sekundo, mehiški znanstveniki pa so izračunali tudi, kakšen čas bi v Berlinu dosegel Bolt, če bi takrat pihal veter ravno s takšno hitrostjo. Svetovni rekord bi v tem primeru znašal 9,46 sekunde.
»Danes je že za stotinko zelo težko izboljšati rekorde, saj se tekači soočajo z vse večjimi silami, ki se ob vsakem manjšem povišanju najvišje hitrosti tekačev izjemno povečujejo. Gre tudi za fizično mejo, ki jo določajo razmere na Zemlji. Če bi Bolt tekel na planetu s precej manj gosto atmosfero, bi lahko dosegel rekorde izjemnih razsežnosti,« je povedal Hernandez.
