Košarkarski reprezentanti različnih generacij: Športne copate so si nekoč kupovali sami

Amon prvi Slovenec v reprezentanci

V pionirskih časih je za jugoslovansko reprezentanco igral Mirko Amon. Aktiven je bil po drugi svetovni vojni, ko se je v Jugoslaviji počasi začel košarkarski razmah. Vso kariero je igral za ljubljanski Železničar. Ker je bil leta 1950 najboljši strelec državne lige, si je prislužil vpoklic v reprezentanco, ki je bila povabljena na svetovno prvenstvo v Argentino. Tako je postal prvi Slovenec, ki je zaigral za jugoslovansko košarkarsko reprezentanco. »Takratne košarke se s sedanjo ne da primerjati. Sami smo si kupovali športne copate. Ko smo nekajkrat zmagali, so nas peljali na večerjo v hotel Union. To je bil višek,« je spomine obudil Mirko Amon in dodal še nekaj zanimivosti tistega časa: »Ko smo bili prvaki Slovenije, je bil rezultat v finalu 16:14. To je bilo okoli leta 1948. Ko smo prvič v Ljubljani premagali Crveno zvezdo, pa je bil rezultat okoli 36 točk.« Razmere za trening so bile v tistih časih precej drugačne kot danes. Po tekmah, na primer, niso imeli tople vode za prhanje, v čemer vidi razlog, da je po svetovnem prvenstvu zbolel in nekaj časa ni mogel biti aktiven. V Argentini, kjer je Jugoslavija izgubila vseh deset tekem, je igral tudi z Borislavom Stankovićem, ki je kasneje postal eden najvplivnejših košarkarskih funkcionarjev. »Zelo dobro sva se razumela. Nekoč, ko sva sedela na klopi, mi je rekel, da nima veliko ambicij kot igralec. In čez nekaj let je postal generalni sekretar Fibe,« je dejal Amon, ki meni, da je Ivo Daneu najboljši jugoslovanski košarkar vseh časov.

Amon je košarkarsko kariero zaključil pri 26 letih, ker se je posvetil službi, delal je kot strojni inženir. A športa ni zapustil, temveč je presedlal na odbojko, s katero se je ukvarjal do 40. leta. Ostal je zvest Železničarju, s katerim je igral v slovenski ligi. Košarkarska reprezentantka je bila tudi njegova žena Smilja Amon, profesorica na FSPN, predhodnici Fakultete za družbene vede.

Nad uspehom navdušen tudi Tito

»Igranje za jugoslovansko reprezentanco je bila tedaj ogromna čast. In tudi potrditev, da si sodil med najboljše košarkarje, saj so bili vsi izredno kakovostni,« se časov v jugoslovanski reprezentanci spominja Aljoša Žorga. Za nekdanjo skupno državo je nastopal med letoma 1967 in 1971 ter osvojil tri odličja. Leta 1968 srebrno na poletnih olimpijskih igrah, leta 1970 zlato na svetovnem prvenstvu ter leta 1971 bronasto na evropskem prvenstvu. Trenutkov, ki jih je preživel v reprezentanci Jugoslavije, se spominja z veseljem, predvsem leta 1970, ko je bilo svetovno prvenstvo na domačih tleh.

»To je bilo zares posebno doživetje. Igrati pred domačimi navijači, prijatelji, družino... Tega se ne da opisati,« pravi Žorga, ki se še danes spominja ogromnega pritiska, ki so ga bili deležni s soigralci. Ta je bil tudi posledica dejstva, da je Jugoslavija dve leti pred tem na olimpijskih igrah posegla po srebrni kolajni. »Vedeli smo, da lahko na domačem svetovnem prvenstvu posežemo po zlati kolajni, kar se je naposled tudi uresničilo.« Pravi, da je bil to za Jugoslavijo, ki je ves čas prvenstva dihala kot eno z reprezentanco, ogromen uspeh. Po osvojeni zlati kolajni so se s skupaj s soigralci in vodstvom usedli na posebno letalo in odleteli v Beograd, kjer jih je osebno sprejel takratni predsednik Jugoslavije Josip Broz - Tito. »Čestital nam je in za nagrado podaril posebne ure. To je bila takrat za Slovenca ogromna čast, da je imel priložnost osebno spoznati Tita in iti k njemu na obisk.«

Evropskega prvenstva v Sloveniji se Žorga že izredno veseli. »Upam, da bomo naredili nekaj velikega in da bomo premagovali tudi reprezentance, ki so večje od nas, ki imajo veliko večji nabor igralcev in ki ekonomsko bolje stojijo kot mi. Slovenci vsakodnevno poslušamo samo o porazih na vseh področjih. Evropsko prvenstvo v košarki bi nam lahko vlilo nekaj pozitivnega razmišljanja in optimizma, da lahko zmagujemo na vseh področjih,« meni nekdanji dolgoletni košarkar ljubljanske Olimpije, ki ga moti tudi to, da se pogostokrat omenjajo zaslužki igralcev. »Razumeti je treba, da so to ljudje, ki so 24 ur na dan predani košarki in od 14. ali 15. leta razmišljajo samo o košarki. O drugem ne razmišljajo. Oni ne poznajo sobote in nedelje, petka in svetka, božiča in tako naprej. To so za njih vsi delovni dnevi. S tekme priletijo domov ob dveh zjutraj in se ob desetih že potijo na novem treningu. S svojo predanostjo so torej prišli do vrhunske kakovosti, zaradi katere lahko služijo veliko denarja.«

Pritiska so si želeli

Globok pečat je v jugoslovanski članski reprezentanci med letoma 1977 in 1985 pustil tudi Peter Vilfan. Na lestvici z največ nastopi je s 121 nastopi na tretjem mestu, pohvali pa se lahko s štirimi odličji. Na svetovnem prvenstvu leta 1978 je osvojil zlato kolajno, leta 1982 bronasto, na evropskem leta 1979 bronasto in leta 1981 srebrno. »S košarko si se v tistem času začel ukvarjati z eno samo veliko željo – da bi nekega dne igral za reprezentanco,« je Peter Vilfan nemudoma poudaril razliko z današnjimi časi in navrgel, da so bili klubi, v katerih so igrali reprezentanti, le neka vmesna postaja zato, da si dosegel končni cilj, ki je bilo igranje za takratno jugoslovansko reprezentanco. »Če si bil med dvanajsterico v jugoslovanski reprezentanci, ni to pomenilo samo, da si bil med najboljšimi v nekdanji skupni državi, temveč da si bil med najboljšimi tudi v Evropi.« Vilfan pravi, da razmišljanje v smeri, da bi kdo odpovedal nastop, ni obstajalo. Prav nasprotno. »Poškodb, ki niso bile težke in ki niso onemogočile, da bi se udeležili začetka priprav, enostavno nismo prijavili. Bili smo tiho in jih poskušali sanirati kar v procesu treningov, samo zato, da bi ostali v krogu kandidatov.« Spominja se namreč, da če si takrat enkrat izpadel iz kroga reprezentantov, je zadaj čakalo deset, petnajst, dvajset prav tako odličnih igralcev, ki so takoj zagrabili priložnost.

Tako kot danes je bil tudi v nekdanji Jugoslaviji šport izjemno pomemben. »Zanj so se zanimali vsi – navijači, navadni ljudje in tudi politiki. Šport si je lastilo celotno prebivalstvo nekdanje države, temu primerno pa je bilo tudi spremljanje.« Na svetovno prvenstvo leta 1978 se je reprezentanca pripravljala štiri mesece in pol. Ves ta čas je bila medijsko močno spremljana. »Danes igralci, trenerji in funkcionarji govorijo, da bo pred domačo publiko ogromen pritisk, a tega mi nismo čutili. Mi smo si pritiska želeli. Spomnim se, da smo imeli takrat anketo. Prišel je novinar Tempa, ki je bila športna revija v Jugoslaviji. Vseh 12 igralcev in deset članov vodstva je vprašal, katero mesto bo osvojila Jugoslavija na svetovnem prvenstvu. Seveda vsakega posebej. Vseh 22 nas je odgovorilo, da bo Jugoslavija prva. Ko je novinar odšel, je do mene pristopil Zoran Slavnić in dejal: 'Mali, kaj si odgovoril?' 'Da bomo prvi,' sem mu odgovoril. 'Sreča tvoja. Če ne bi tega rekel, ne bi šel zraven,' je zabrusil.« Pohod na naslov svetovnega prvaka je bil tako od prvega dne javno napovedan. Temu primerno je celotna država živela z reprezentanco. »V Manili smo igrali finale svetovnega prvenstva v nedeljo in takrat je vse zamrlo v Jugoslaviji. Vse se je odpovedovalo. Moja žena je bila v Beli krajini na trgatvi. Takrat se trgatev ni odpovedalo za nič na svetu, a takrat se je, ker je bila tekma po naše v zgodnjem popoldanskem času. Vsi so spremljali in gledali. Na račun naslova svetovnega prvaka je narod rajal še mesece. Takrat se je dihalo kot eden, živelo se je za to. Celotna država.«

S posebnimi občutki se Vilfan spominja tudi vloge kapetana, ki jo je kot prvi v zgodovini opravljal v slovenski reprezentanci. »Poleg naslova svetovnega prvaka je to druga stvar, ki jo kot najbolj pomembno izpostavljam v svoji karieri.« Pravi, da so bili v času, ko so ustanavljali slovensko reprezentanco, ko so odigrali prvo uradno tekmo in ko so odšli na prvo uradno tekmovanje, občutki zelo podobni tistim iz nekdanje jugoslovanske reprezentance. »Morda so bili še bolj čustveni, saj je šlo le za prvo slovensko reprezentanco in prve nastope.« Ponos je bil ogromen, tako kot občutek pripadnosti. »Prav pripadnost svoji državi je v naslednjih desetih, petnajstih, zdaj pa že več kot dvajsetih letih začela bledeti in se izgubljati, kar je zares škoda,« potoži.