Zapuščina, ki sta jo za seboj pustila nekdanji predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar in bivši direktor Pivovarne Laško Boško Šrot, je več kot klavrna. Istrabenz je namreč z večstomilijonskimi dolgovi končal v prisilni poravnavi, v Laškem pa se že vrsto let otepajo najbolj klavrnega scenarija, to je stečaja.
Toda Bavčar in Šrot na svoji poti na vrh slovenske tranzicijske elite svojih pečatov nista pustila le na družbah, ki sta jih vodila, temveč posredno tudi v številnih drugih podjetjih in bankah, ki so ju podpirale. Sodelovanje z Maksimo Holding, ki jo je lastniško obvladoval Bavčar, pri nesojeni formalizaciji menedžerskega prevzema Istrabenza, je tako na rob prepada pahnilo nekoč finančno stabilno in popolnoma nezadolženo skupino NFD. Petrol, ki se je z Istrabenzom zapletel v samomorilski spopad za obvladovanje slovenske energetike, je zaradi nakupa slabe tretjine koprskega holdinga izgubil sto milijonov evrov, v nasprotni smeri pa je Istrabenz finančno nasedel prav zaradi kupovanja delnic Petrola po napihnjenih cenah (tudi po 1000 evrov na delnico, danes so vredne četrtino tega zneska).
Perutnina Ptuj je ostala brez desetih milijonov evrov posojil, s katerimi je podprla Šrotov prevzem Laškega. Več sto milijonov evrov izgub pa je padlo tudi na pleča okoli 200.000 delničarjev Istrabenza, Pivovarne Laško, Maksime Holding in NFD Holdinga, ki so lahko le nemo opazovali, kako jim kopni premoženje. Delničarji propadlih družb Infond Holding in Center Naložbe, ki ju je prek podjetja nabiralnika Kolonel obvladoval Šrot, pa so ostali brez vsega premoženja.
Dogovori z bankami, prodaje premoženja
Večstomilijonski račun je padel tudi na pleča bank, ki so očitno slepo verjele, da je Skupino Istrabenz in Pivovarno Laško, ki sta bili v času borzne evforije skupno vredni okoli milijardo evrov, mogoče prevzeti že z nekaj tisoč evri lastnega kapitala, ali pa so namerno gledale stran. Istrabenz je sicer že leta 2009 preživel spopad bank za obvladovanje premoženja, zdaj je uradno v prisilni poravnavi, a se je že konec lanskega leta znašel na robu stečaja, saj je imel kar 65 milijonov evrov negativnega kapitala, s svojim celotnim premoženjem pa bi lahko pokril vsega okoli dve tretjini dolgov. Od vsakokratnih dogovorov z bankami o reprogramu 370 milijonov evrov dolgov od polletja do trimesečja živi tudi Pivovarna Laško, ki je v času Boška Šrota bolj ali manj opustila ambicije postati pomemben regionalni igralec in se posvetila le igranju domačega kapitalskega monopolija.
A »postranska« škoda je še mnogo večja. Zaradi previsokega bremena dolgov, ki jih je z nakupi delnic Mercatorja in Petrola ter (pre)drago obnovo Hotela Palace na Istrabenz naprtil Bavčar, je moral koprski holding že prodati največjo slovensko prehrambno skupino Drogo Kolinsko, Instalacijo, Istrabenz Gorenje Energetske sisteme... Podobno so morali zaradi izgubljenih milijonov v Infond Holdingu in Centru Naložbah Laščani prodati Fructal, NFD Holding pa, zaradi posledic sodelovanja pri načrtovanem menedžerskem prevzemu Istrabenza Etol, Terme Maribor in Ljubljanske mlekarne. Kmalu po prevzemu se je Droga Kolinska, nekoč največja prehrambna skupina v Sloveniji, spremenila zgolj v de facto proizvodni obrat za hrvaškega lastnika, ajdovska pijačarska družba pa vedno manj plastenk, tetrapakov in stekleničk polni s sadjem lokalnih proizvajalcev.
Todorića v Slovenijo ne bi bilo brez Šrota
Podoben scenarij se sedaj obeta tudi Mercatorju, ki se je prav po zaslugi Bavčarja in Šrota znašel na lastniškem prepihu in v objemu Ivice Todorića. Toda prodaja Mercatorja utegne imeti še bistveno večje posledice, saj ima Todorićev Agrokor v svoji lasti tudi številne prehrambne družbe, kar skrbi tudi večji del slovenske prehrambne industrije. Ta se namreč še vedno spomni dogodkov izpred šestih let, ko je Todorić čez noč umaknil njihove izdelke s prodajnih polic Agrokorja. Tako ne preseneča, da številni dvomijo o obljubah, da se tokrat podoben scenarij ne bo ponovil v Mercatorju.
Za propad Istrabenza, na vrh katerega se je Bavčar zavihtel leta 2002, so bili sicer ključni predvsem nakup četrtine Mercatorja, več kot 100 milijonov evrov vredna naložba v Hotel Palace (sedaj Kempinski Palace) ter že omenjenimi nakupi delnic Petrola. Podobno kot v primeru Istrabenza je tudi životarjenje Skupine Laško, katere vodenje je Šrot prevzel leta 2005, posledica nakupa četrtine Mercatorjevih delnic, skupino iz Laškega pa je obremenil tudi prevzem Dela in Večera. Dodatno so Pivovarno Laško, Radensko, Fructal, Pivovarno Union in Delo obremenila tudi visoka posojila, s katerimi je Šrot reševal Infond Holding in Center Naložbe.
