Kljub vsestranskim pozivom k miru je proteste po tradicionalni petkovi muslimanski molitvi zaznamovalo nasilje v več egiptovskih mestih, v Kairu pa so našteli tri nove smrtne žrtve. Po prvih poročilih naj bi na podpornike Mohameda Mursija, ki so se izpred mošeje Raba Al Adavija premaknili pred sedež republikanske garde, kjer je strmoglavljeni predsednik priprt, streljale varnostne sile, a je kasneje vojska uporabo orožja odločno zanikala. Za netočne so se izkazale tudi informacije, da so na Sinaju in v Suezu razglasili izredno stanje, ki so nemudoma dvignile ceno nafte na svetovnem trgu.
Začasni predsednik Adli Mansur je včeraj razpustil še zgornji parlamentarni dom, šuro, medtem ko spodnji ne deluje že več kot leto dni. Mansur je imenoval tudi novega šefa obveščevalne službe, dosedanjega Mohameda Šehata, ki ga je postavil Mursi, pa izbral za svojega svetovalca za nacionalno varnost. Ali mu bo to v pomoč pri umirjanju položaja, še zdaleč ni jasno, očitno pa je, da se ta še zapleta. Islamske stranke in gibanja, ki so se združili v nacionalno zvezo za zaščito legitimnosti, pozivajo ljudi, da svoj protest proti »vojaškemu udaru« množično izrazijo na ulicah, nujen poziv, da zavzamejo ulice, pa je včeraj svojim privržencem poslala tudi liberalna koalicija, ki je s protesti izsilila posredovanje vojske.
Ključno bo ravnanje vojske
Prav od ravnanja vojske, ki za zdaj dovoljuje mirno zbiranje protestnikov iz obeh taborov in vzpostavlja le tamponske cone, bo po mnenju poročevalcev v prihodnjih dneh odvisno, kam se bo usmeril Egipt. Kljub aretaciji nekaterih vodilnih članov Muslimanske bratovščine, ali pa prav zaradi tega, ostaja nejasno, kako bo reagirala ta dobro organizirana politična sila z dolgoletnim podtalnim delovanjem zaradi režimske prepovedi.
Muslimanska bratovščina je najstarejša in največja islamistična organizacija v Egiptu. Leta 1928 jo je ustanovil učitelj in imam Hasan Al Bana, že v naslednjih letih pa se je s kombinacijo političnega aktivizma in dobrodelnih dejavnosti razrasla po arabskem svetu. Sprva je imelo gibanje za cilj širjenje islamskih vrednot, a se je hitro vključilo v politiko. Še posebej v upor proti britanski kolonialni vladavini, Konec tridesetih let prejšnjega stoletja je bratovščina odigrala pomembno vlogo v arabskem uporu v Palestini, po drugi svetovni vojni pa s prostovoljci v prvi arabski vojni z novonastalim Izraelom. Rastočo popularnost Muslimanske bratovščine v Egiptu je tedanja monarhija ocenila kot grožnjo, zato so jo prepovedali, Bano pa sta po nekem neuspešnem sestanku z vladnimi predstavniki leta 1949 v Kairu ubila neznana atentatorja. Pred tem je Bana že ustanovil paramilitaristično krilo gibanja, ki je imelo na vesti več bombnih napadov in atentatov, med drugim uboj premierja Mahmuda Paše konec leta 1948. V vojaškem udaru leta 1952 se je bratovščina postavila na stran Naserja in njegovih častnikov, svojevrstni »oficir za zvezo« je bil Anvar El Sadat, kasnejši predsednik, a je bilo to sodelovanje kratkotrajno. Bratovščini so pripisali poskus atentata na vodjo udara in nato egiptovskega voditelja Gamala Naserja leta 1954. Posledična ponovna prepoved delovanja gibanja ga je spet pregnala v ilegalo, kjer se je nadalje širilo, zaostrilo pa tudi ideologijo.
Vrnitev Mursija ali kri
Bratovščina ni bila neposredno odgovorna za uboj Sadata, sta pa ga spodbudila njen radikalni islamizem ter zavračanje miru z večnim sovražnikom Izraelom. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je gibanje znova skušalo vrniti na javnopolitično prizorišče, na volitvah leta 2000 pa ujelo 17 poslanskih sedežev v spodnjem domu parlamenta. Pet let kasneje je gibanje, uradno še vedno prepovedano kot politična stranka, z »neodvisnimi« kandidati osvojilo petino parlamentarnih sedežev, kar je šokiralo Mubarakov režim, ki se je odločil streti njihov vpliv z aretacijo več sto članov in zakonskimi »reformami« za zajezitev njihovega vpliva. Ko se je egiptovsko ljudstvo, spodbujeno s protesti v Tuniziji, dvignilo proti Mubaraku, so muslimanski bratje revolucijo spremljali s strani, čakajoč na pravi trenutek, ki je za najbolje organizirano in široko gibanje prišel z volitvami, na katerih so zlahka premagovali druge politične sile in pred letom dni v predsedniško palačo umestili svojega človeka Mursija. Očitno je ta zlahka pridobljeno oblast zajel s preveliko žlico, njegovo enoletno vladavino je zaznamovalo uzurpiranje revolucije s Tahrirja v letu 2011, ki je privedlo do zdajšnjega vnovičnega posega vojske v politiko, ali bo prišlo do vnovičnega radikalnega obračuna z Muslimansko bratovščino, pa bo pokazal čas. Voditelji bratovščine so na včerajšnjih protestih že dali ultimat – vrnitev Mursija ali pa bodo zanj zastavili svoja življenja.
